Damjan Zabovnik, kolesar in konstruktor rekordnega vozila na človeški pogon EIVIE ne odneha zlepa. Strast v podiranju hitrostnih rekordov s posebnimi ležečimi kolesi, zaprtimi v aerodinamično lupino, ga je prevzela že leta 2003. Do danes je vozilo že dvakrat doživelo preporod, vsakič je hitrejše in tehnično bolj dovršeno. Zabovnik je v svetu vozil na človeški pogon nekaj posebnega. Kot prvo – je edini, ki se s svojim vozilom vozi vzvratno! Da, prav ste slišali. Z glavo skozi zid, bi se lahko reklo. Takšna domislica omogoča, da je vozilo kar se da majhno, to pa je odločilno za majhen zračni upor in čim večjo hitrost. Kot drugo – je edini dirkač, ki je svoje vozilo vedno tudi sam zasnoval, izdelal in z njim uspešno išče meje mogočega.

Svoj trud in vztrajnost je Damjan okronal tudi z dvema svetovnima rekordoma: v vožnji na eno uro ter v sprintu na 200m. V čast mi je, da sem pri obeh rekordih sodeloval kot asistent/mehanik. Gre za res zanimive izkušnje!

EIVIE III je novo vozilo, ki je nastalo s pomočjo vodilnih strokovnjakov na področju aerodinamike. Testiranja v Nemčiji so že pokazala, da je bistveno hitrejše od prejšnjega vozila Eivie II. Damjan se že pripravlja na podiranje novih rekordov, želja je tudi ponoven obisk Battle Mountaina v ameriški zvezni državi Nevada, kjer se postavljajo najvišje hitrosti na svetu. Seveda pa se kot ponavadi zatakne pri sredstvih, ki so potrebna za tak projekt.

Nekaj Damjanovih dosežkov je zapisanih spodaj:

• 109,8 km/h over 200m – flying start, Battle Mountain, Nevada, 2003: Damjan Zabovnik + Eivie I
• 117,0 km/h over 200m AND over 1000m(!) – flying start, Battle Mountain, Nevada, 2005: Damjan Zabovnik + Eivie II
• 119,1 km/h over 200m – flying start, Battle Mountain, Nevada, 2006: Damjan Zabovnik + Eivie II
• 120,6 km/h over 200m – flying start, Battle Mountain, Nevada, 2007: Damjan Zabovnik + Eivie II
• 84,7 km/h average speed for 49 minutes – standing start, Casa Grande, Arizona. 2006: Damjan Zabovnik + Eivie II
• 84,17 km in one hour – standing start (European record, 3rd fastest in the world) despite technical problems, Casa Grande, Arizona. 2007: Damjan Zabovnik + Eivie II
  
• 87,123 km in one hour – standing start (The World Record), despite worse and worse visibility from lap to lap, Dekra Test Oval (Eurospeedway Lausitz), Germany, 2008: Damjan Zabovnik + Eivie II
• 107,2 km/h over 200m low-altitude (The World Record), Dekra Test Oval (Eurospeedway Lausitz), Germany, 31st July 2009: Damjan Zabovnik + Eivie II

EIVIE II, s katerim je Zabovnik postavil 2 svetovna rekorda je tudi uradno na prodaj!

SKIKE on slovenian student TV from aleksej dolinsek on Vimeo.

Športni vikend v Prlekiji

Cena: samo neverjetnih 33 € po osebi na dan

Cena vključuje:
• pijačo dobrodošlice
• samopostrežni zajtrk v dvoposteljni sobi Hotela aMord***
• večerja v hotelu aMord***
• celodnevno kopanje v termalnem kopališču Bioterme

Dnevna doplačila na osebo na dan:
• turistična taksa 1,01 €

Ugodnosti:
• otrok do 6. leta starosti v sobi s starši biva brezplačno
• otrok od 6. do 12. leta plača pavšal 22 € na dodatnem ležišču

Vabljeni vsi, ki bi želeli ležeče kolo preizkusiti prvič! Še posebej, če kaj takšnega še nikoli niste videli v živo Vabljeni pa seveda tudi vsi obstoječi ležeči kolesarji. Izkoristite ugodno ponudbo hotela aMord in si privoščite sproščen vikend s kopanjem v BioTermah! Kdo se v teh vročih dneh, po sproščenem kolesarjenju v umirjenem okolju, ne bi želel vreči v vodo.

V nedeljo bo možno preizkusiti tudi SKIKE, idealno za vse ki že pogrešate sneg! Upam, da se vidimo!

Posebna ponudba hotela aMord velja od 25.- 27.6.2010. Vse dodatne informacije in rezervacije dobite na telefonu (08) 200 8 100.

Sam sem si privoščil zanimiv začetek breveta, saj sem prehitro zavil na kolesarsko stezo in tako do Črnega Kala “lovil” ostale kolesarje. Slab začetek-dober konec, pravijo! Pričakovano so se breveta udeležili izredno dobro pripravljeni kolesarji, saj je bil tempo do 2. kontrolne točke še kar hiter. Šesterica se nas je odločila za nekoliko bolj umirjeno nadaljevanje poti, zato smo si v Solkanu privoščili prvo malico-toplo juho! Naša “cikloturistikus” skupina je potem družno vozila skoraj ves preostanek poti. Nekje pri Bovcu je kolega Slavko polomil prestavno ročko na kolesu! Pa se je hitro znašel in s pomočjo “špage” zadevo spremenil v vsaj pogojno vozno. Najtežji vzpon – Predel, smo prekolesarili v največji vročini, kar niti ni bil kak poseben užitek. Je pa dosti bolj prijal vodnjak nedaleč od vrha, kjer smo se osvežili. Tudi dolg spust na italjansko stran je še kako prijal!

V Ratečah nas je pričakal Vasja (AD-TEAM lider!) s prepotrebno pijačo in hrano! Prinesel naj bi le nekaj malega zame, najedlo pa se je 6 dedcev! Hvala prijatelj! Dvesto kilometrov smo premagali in dejstvo “da gre sedaj samo še navzdol” nam je vlivalo pogum za preostalih 400 Do Domžal smo tako zelo lepo napredovali, tam pa so nam pripravili pogostitev Matejevi kolegi! Juhica, sladko, slano, za popiti kar želiš…resnično se je prileglo in kar nekoliko stežka smo nadaljevali pot. Pripravili smo se tudi na nočno vožnjo, namestili svetilke in odbojne jopiče.

Na Trojanah si nismo privoščili znamenitih krofov, ampak smo kar se da hitro nadaljevali naprej proti Hrastniku, kjer nam je preostanek AD-TEAMa pripravil pravi pravcati navijaški sprejem! Kaj takega niti sam nisem pričakoval, moji kolesarski kolegi pa še toliko manj! Posedli so nas za mize, že so čakale testenine…sanjsko! Hvala dragi prijatelji iz študentskega kluba ŠOHT, ki ste nam pripravili takšno slavje! Napolnili smo si želodce pa tudi “baterije”, tako da je do kontrole v Krškem pošteno “letelo”. Tam so se nam pričele poznati zgodnje jutranje ure in kavice ter podobne energijske pijače so postale naše najboljše prijateljice! Noč je minila mirno, na cestah zelo malo prometa, le srna nam je želela 1x prečkati pot, pa si je k sreči premislila. Brrrr,…

V Dvoru, na 450km poti nas je pričakala moja mama, s kavo, čajem, palačinkami…Fantje niso skrivali navdušenja in veselo smo zagrizli v vzpon proti Kočevju. Ta del poti se mi vedno zelo vleče, tam je cesta slaba in ves čas nekoliko “ob hrib prislonjena” in dozdeva se ti da kar ni in ni konca. Pa smo tudi to zmogli in že brzeli proti Ribnici in še zadnjem resnejšem vzponu proti Blokam. Ker so me že dalj časa bolela kolena, sem se odločil, da preostalih 100km prepeljem v enem kosu, brez nepotrebnih počitkov. Opazil sem namreč, da mi najbolj škodijo ravno postanki, ko se kolena nekoliko ohladijo… Ostali člani naše “cikloturistikus” skupine so v tem duhu zavili še na čevapčiče v Novi vasi, ter na postanek v Rakeku. Žal mi je, da sem ti dve stvari zamudil, vendar bolje tako, kot pa končati tik pred ciljem!

Preostanek poti mi je kar hitro minil, družbo mi je delala glasba iz slušalk ter močno sonce! Ker sem sončno kremo seveda pozabil v Dvoru, sem na kontrolni točki v Kozini naključnega kolesarja poprosil za pomoč-in ravno je imel kremo pri roki! Tako me sonce ni popolnoma “prekurilo”. Tega možakarja sem tudi popolnoma šokiral, ko sem mu povedal, da sem prevozil do tega trenutka že 550km. Me je ves začuden vprašal: ” Kaj to danes???” (Ura je bila pa pol deset dopoldan )

Še spust po Črnokalskem klancu in zaključni sprint, toliko da preverim ali je še kaj energije v nogah! Očitno jo je bilo, saj je kolesar, ki sem ga prehitel nato na cilju izjavil, da je dobil občutek kot da stoji pri miru! Končni rezultat- 603km v 30h30min, s katerim sem zelo zadovoljen! Brevet sem prevozil na nizkem ležečem dirkalniku s pestom E-HUB, ki se z ležečimi kolesi zares dobro obnese.

Dan sva z Nežo (AD-team) zaključila s kopanjem in počitkom v Piranu, za večeren ogled mesta pa sem bil preutrujen, kar je po vsem tem kar nekako normalno, bi rekel!

Do jeseni sem tako z ultra kolesarskimi podvigi načeloma zaključil, kaj vse mi medtem pade na pamet ne upam niti pomisliti!

Zahvalil bi se vsem, ki ste pomagali, da je bil 600km brevet tako lepo doživetje! Klemnu za nastanitev in “garažo” v Kopru, Vasji za oskrbo v Ratečah, Matejevim kolegom za pogostitev, AD-TEAMu in prijateljem iz kluba ŠOHT za veličasten sprejem v Hrastniku, moji mami za “zajtrk” v Dvoru ter seveda Neži za Piran relax paket!

Čestitke in priznanje vsem kolegom kolesarjem, ki so se podali na ta izziv. Še posebej kolegom, s katerimi smo vozili skupaj: Matej, Srečko, Horst, Stane, Slavko. Hvala vam in nasvidenje v naslednji pustolovščini! Ste prave face in vaš “cikloturistikus” stil je pravzaprav bistvo brevetov.

Torej, jutri, v soboto 12.6. bom skupaj z 20 kolegi kolesarji stal na startu prvega 600km breveta v Sloveniji. Ob 6:00 zjutraj bomo vožnjo pričeli v Kopru, jo preko Nove Gorice in Bovca nadaljevali čez prelaz Predel, po kratkem obisku Italije pa skozi Rateče, Kranjsko goro proti Domžalam, Trojanam, ZASAVJU in skozi Radeče v Krško, Novo mesto, Kočevje, Postojno nazaj v Koper.  Na poti nas čaka okoli 6000 metrov višinske razlike, pot pa moramo prevoziti v manj kot 40 urah. Če nas je na DOSu pestilo izredno slabo vreme, bo tokrat naša spremljevalka velika vročina! Ni kaj, letos so pogoji za ultra podvige res ekstremni!

Iskreno Vas vabim, da nas ob poti obiščete, se nam pridružite na kolesih, samo pomahate… Brevet je kolesarska disciplina, kjer kolesarji vozijo v skupinah in si med seboj pomagajo. Spremljevalnih vozil na vožnjah tega tipa ni.

Opis naše poti najdete TUKAJ.

In kako potekajo priprave na tak brevet? Po pravici povedano se posebej nisem pripravljal, saj je od DOSa pripravljenost še vedno “v nogah”. Bolj se ukvarjam z izborom glasbe, ki jo bom poslušal takrat, ko bo motivacija nekoliko upadla. Sicer pa je resnično vse “v glavi”. Čim manj se ukvarjat s hitrostjo, razdaljo…gledati okoli sebe in uživati dan (in noč). Veliko motivacijo mi predstavlja cilj, saj si bom privoščil še kopanje v morju in dan brezskrbnega poležavanja na soncu. Ni slabo, kajne?

Se vidimo!

Kaj: Športna prireditev
Kdaj: četrtek, 10.junij ob 16.uri
Kje: Tivoli , Ljubljana, na kotalkališču pri kopališču Tivoli
Prireditelj: David Pelikan s.p.
Vstopnina: 60€, 54€*,45€**,40€***

• teoretični del: predstavitev skike-a
• praktični del – osnovni tečaj:
• namestitev opreme (skike, palice, zaščitna oprema),
• vaje za navajanje na opremo (na travi, nato na asfaltu)
• prvi skike korak,
• enonožno zaustavljanje,
• vaje za delo rok,
• vaje za delo nog,
• sprememba smeri na ravnini

**cena za člane SKS s svojo lastno opremo

Seveda ni šlo brez obujanja spominov, analize našega prvega DOSa, konstruktivnih predlogov za izboljšave…očitno nam volje in motivacije res ne primanjkuje in prepričan sem, da nas skupaj čaka še veliko zanimivih dogodivščin. Moram priznati, da komaj čakam!

Hvala vsem, da ste prišli-dogodek je bil tej zgodbi pika na “i”.

Skrajni čas je, da tudi sam zapišem nekaj besed, čeprav je bilo že mnogo povedanega s strani članov moje ekipe. Kaj zapisati o letošnji Dirki okoli Slovenije, ki je bila moj pravi ultramaratonski krst? Zagotovo dirka v ekstremnih pogojih, na trenutke celo nemogočem vremenu. Pral nas je dež, tolkla toča, v Prekmurju in pri Rogatcu je prakrat tako potegnil severni veter da si se težko obdržal na kolesu, vseskozi pa temperature primerne mesecem, ki imajo v imenu črko “r”, ne pa skorajšnjemu poletju!

Vremenske razmere na stran, bile so enake za vse tekmovalce. Nekateri so uspeli, torej dovolj bodi tarnanja. Dejstvo je, da v tako zahtevnih okoliščinah že najmanjša napaka zahteva svoj davek. Nekatere so iz zagate rešile izkušnje, druge kanček sreče, kar je tudi prav! Z ekipo smo delovali utečeno in po planu, vse do situacije kateri nismo bili kos. Šok, ki je bil posledica ostrega mraza in utrujenosti je bil za nas preveč. Za prenehanje smo se odločili pravočasno-še predno bi prišlo do kakšne nesreče. Predstavljajte si, da vam tekmovalec odpove med morkim spustom, sredi noči pri 80km/h. Kaj bi, če bi, tokrat pustimo ob strani. To so vprašanja na katera si bomo z ekipo poskusili odgovoriti v prihodnjem letu, vse do DOSa 2011, kjer bomo odgovore zopet iskali v praksi. Tokrat se moramo zadovoljiti s prekolesarjenimi 961 kilometri trase, kar v teh pogojih zagotovo ni bil mačji kašelj.

Ko berem to spletno stran, vse vaše komentarje in vzpodbudne besede, ki ste nam jih namenili med DOSom, mi postane res toplo pri srcu. To je tisto, kar si lahko človek samo želi in za kar se vam iskreno zahvaljujem. Zaradi vas je za AD-Venture TEAM in mene DOS 2010 uspeh in ne poraz.  Zaradi vas se bomo trudili še naprej, iskali svoje meje in živeli sanje katerih si marsikdo niti sanjati ne upa. Takšni smo zaradi vas-ker verjamete v nas.

Ob zaključku projekta naj se še enkrat zahvalim vsem, ki ste nam pomagali: AD-VENTURE TEAMu, SPONZORJEM, vsem ki ste nas spremljali v teh trenutkih in družini, ki je zagotovo moja največja gonilna sila.

Hvala in srečno,

Aleksej

p.s. Ob tej priliki vas tudi vabim, da se nam pridružite na pikniku, ki bo nekakšen zaključek projekta DOS 2010 za ekpo AD-venture. Dobimo se v petek, 28. maja na Kalu nad Hrastnikom v popoldanskih urah. Vabljeni vsi sponzorji, navijači, radovedneži…Zagotovo se bomo imeli lepo. Prosim da mi udeležbo le potrdite na: adventureteam.si(at)gmail.com ali 040 468 242. Se vidimo!

Petru, ki je tudi nepogrešljiv član AD-venture teama se iskreno zahvaljujem za lepo napisan članek, ter pomoč pri projektu DOS/RAS 2010. Verjamem, da bova lepo sodelovala tudi v bodoče – ležeča kolesa so na pohodu!

Ob tej priložnosti bi se iskreno zahvalil:

• Podjetju Avto Slak d.o.o. , za posojo novega Volkswagnovega Transporterja! Kak užitek je voziti ta kombi, vam rečem. Res sem vesel, da je imela ekipa na razpolago to odlično vozilo. Še posebej nam je koristilo ločeno ogrevanje prtljažnega prostora, ki nam je poleg shrambe koles služil tudi kot “sušilnica” za premočena oblačila. Neprecenljivo! G. Miha Slak, hvala za vašo pomoč, upam, da bomo še sodelovali!
• Podjetju Adriatik turizem d.o.o., za izposojo avtodoma AvtoRoller. Prostoren avtodom namenjen bivanju 6 oseb ni bil čisto nič premajhen za razmere, v katerih smo poskušali obkrožiti Slovenijo. G. Matevž, hvala in upam na nadaljno sodelovanje!

Že med dirko, ko so se odstopi začeli vrstiti kot po tekočem traku, smo videli, da mesarskega klanja ne bijemo samo v ekipi AD-VENTURE z Aleksejem na čelu – rookie-ji na DOSu, ampak tudi najizkušenejše ekipe, za katere je bila to že četrta zaporedna Dirka okoli Slovenije. To pa se kaže tudi sedaj, ko je DOS končan. Berem spletne strani ostalih tekmovalcev in vidim, da smo bili vsi v istem dreku (oprostite izrazu!). Tudi izjava Jureta Robiča v cilju je nazorno pokazala, s čim so se tekmovalci letos spopadali. Takšne razmere pa so prinesle tudi nekaj lepega. Ker se je velika večina tekmovalcev kmalu prenehala boriti med seboj in dirkati na najhitrejši čas in so bitke bili le še sami s sabo in z neizprosnim vremenom, je zavladal iskreno kolegialen duh in tako tekmovalci kot ekipe smo po najboljših močeh spodbujali in bodrili eden drugega in držali pesti, da nam le uspe zvoziti do cilja.

Za analize Aleksejeve vožnje bo še več kot preveč časa. Po bitki je vsak general in če bi bil človek vedež, ne bi bil revež! Glede na neizkušenost lahko mirne vesti trdim, da smo delovali dobro in naredili maksimalno, kar se je dalo. Aleksej nas je s svojo voljo, odločnostjo in neverjetno psihično pripravljenostjo in prisebnostjo vse osupnil, kljub temu, da smo se že prej zavedali, da je vsega tega sposoben. Zakaj je prišlo do slabosti in bolečin v želodcu bomo verjetno še kar nekaj časa ugotavljali in iskali rešitve za v prihodnje, odstop pa je nedvomno bil posledica spleta različnih okoliščin. Naša taktika kratkih postankov je hitro padla v vodo, ker nam je samo preoblačenje vzelo ogromno časa. Lahko si predstavljate, kako dolgo traja, da iz človeka slečeš 2 majici, 4 jakne, dvoje hlač, rokavčnike, hlačnice, neoprenske rokavice, ruto, itd. Pri spusti iz Vršiča smo pa tako ali tako postavili rekord v največ naenkrat oblečenih jaknah in hlačah. Šteti nisem uspel, vendar upam stavit, da je bilo jaken na Alekseju vsaj 7! Mraz pa takšen, da še ogenj zmrzne! Nato pa isto količino oblačil navleči nazaj na Alekseja, z lepilnim trakom polepiti in čim bolj vodotesno zapreti predele okoli gležnjev, zapestij, … Na trenutke sem imel občutek, da ga znova in znova oblačimo v skafander za potope.

Do trenutka, ko so se pojavile zdravstvene težave, je Aleksej spal le 15 minut. Nahajali smo se 50 km pred Krškim in upali smo, da bomo na časovno kontrolo 9 prišli z rezervo 5 ur, kar bi nam omogočalo, da Alekseja popolnoma osušimo, mu omogočimo okrepčilni spanec in nato z zmernim tempom zvozimo še vse vzpone do Postojne.

Žal se je telo uprlo, čeprav je bila glava ne le 100, ampak 100,000 % na mestu! Želodčna sluznica je bila vneta in tako razdražena, da Aleksej v sebi ni mogel zadržati niti nekaj kapljic tekočine. Upali smo, da bo enourni spanec dovolj umiril telo in želodec, da bi lahko nadaljevali, vendar pa smo takoj, ko smo ga zbudili, videli, da tako ne bo šlo naprej. Poizkusili smo še zadnjo možnost, ki smo jo imeli na voljo. Dežurna ambulanta je bila le dobra 2 kilometra stran in tako smo ga z avtodomom odpeljali do zdravnika. Kot že omenjeno je dobil injekcijo proti slabosti in infuzijo. Zdravnica ga je temeljito pregledala in potrdila njegovo izjemno fizično pripravljenost. Z izjemo težav z želodcem ni našla na njem ene stvari, zaradi katere ne bi bil zmožen zvoziti še naslednjih 300 km! Žal pa je bila injekcija proti slabosti dvorezen meč, saj mu je po eni strani pomirila želodec, stranski učinek pa je bila tako huda zaspanost, da je v kombinaciji z utrujenostjo, ki jo povzroči 961 prevoženih kilometrov, predstavljala življenjsko nevarnost, če bi od utrujenosti in zaspanosti na kolesu za trenutek odtaval in padel ali zapeljal na nasprotni pas.

Čeprav smo si vsi izjemno želeli, da pridemo do Postojne in da Aleksej na odru zmagoslavno v zrak dvigne svoje kolo in postane prvi v zgodovini DOSa, ki je s to preizkušnjo opravil na ležečem kolesu, in čeprav se nam je ta cilj letos izmaknil (za mišjo dlako!), neizpodbitno dejstvo ostaja, da najslajši uspehi so tisti, ki ne pridejo v prvem poskusu, ampak se nam tu pa tam malo izmikajo. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da DOSa na ležečem kolesu tako še vedno ni osvojil nihče in lovorika nas še vedno čaka! Ne moremo vedno zmagati, lahko pa naredimo vse, da se na koncu počutimo zmagoslavne. Jaz se zagotovo tako počutim, pa sem bil le majhen delček v tem DOSovskem mozaiku. Če bi bil 99 % krivec za ta podvig, kar je Aleksej, pa bi bil občutek zmagoslavja še mnogo večji.

Hvala, Aleksej, da smo lahko bili del tega in hvala vsem članom ekipe, ki ste delovali kot švicarska ura. Pa še opravičilo za kakšne »žolčne« besede, ki ste jih bili občasno deležni iz mojih ust.

P.S.

Prej sem po telefonu malo potipal Alekseja, kaj se mu plete po glavi, in rečem lahko le tole: »DOS 2011, pazi se nas!!!«

Po zdravniškem pregledu in injekciji ter nato odrejenem enournem spancu smo Alekseja zbudili in za nekaj minut je sredi noči posijal žarek upanja. Počutil se je dobro, tudi piti mu je končno spet pasalo. Oblekli smo ga in ga že skoraj postavili na bicikel, da poskusimo odvoziti nekaj kilometrov. Volja in želja, da pride v cilj, sta kar “špricali” iz njega. Vendar pa, ko smo ga postavili na noge, da bi stopil iz avtomobila, se mu je za trenutek zavrtelo in smo ga morali na hitro spet položiti na posteljo. Takrat smo vsi, vključno z Aleksejem, ki je bil ves čas psihično 100% priseben, videli, da je bolje, da iz preventivnih razlogov dirko zaključimo. En tak trenutek slabosti v kakšnem izmed mnogih spustov, ki so nas še čakali, bi bil dovolj za padec in posledično hudo poškodbo ali še kaj hujšega!

Ulegel se je na posteljo v avtodomu in odpeljali smo se proti domu, kjer pa je ekipa postala tako izmučena, da smo morali lezti k počitku, vas pa smo žal s tem prikrajšali za novice, za katere ne dvomimo, da ste jih nestrpno pričakovali.

Iskrena hvala prav vsakemu izmed vas, ki je spremljal spletno stran, pisal spodbudne misli, bil z nami ob progi, tekel z Aleksejem v klance in z nami delil močno željo, da pridemo do cilja. DOS je letos pokazal vse zobe, kar jih premore in mnogo veliko izkušnejših od nas je že mnogo prej moralo odstopiti.

Manjkalo nam je le kanček sreče in zagotovo bi zvozili do konca! Volje nam ni vzelo!

Možnosti, da nadaljujemo, še obstajajo. Stranski učinek injekcije je zaspanost (kot da je ni že tako ali tako dovolj), zato je odredila obvezen enourni spanec. Po spancu (okoli 3 zjutraj) bomo ocenili stanje.

Aleksej še vedno trdi, da bo nadaljeval, vendar dejstvo je, da z glavo skozi zid ne bomo šli. Trenutno nas najbolj skrbi, da se mu bodo razbolela kolena, gležnji, tetive, itd.

Če bo čez eno uro kolikor toliko sposoben nadaljevati, ga bomo postavili na kolo in poskusili narediti kakšen kilometer in slika bo verjetno takoj jasna. Še vedno obstaja problem, kakšno hrano mu bomo dajali. Predvsem bi moral biti nekaj časa samo na hladni vodi, s katero pa bo 300 km težko zvoziti.

Novice sledijo kmalu…

Toliko zaenkrat, ko bo znano kaj več, bomo obvestili.

Upamo na najboljše! Držite pesti!

Trenutno se nahajamo v Podplatu

Torej, vsaka drobtinica pomaga! Tudi kakšen “umazan” vic.

Še vedno boste pa brali krajše novičke. Za več najbrž ne bo časa.

Ptujska Gora (current location), 912km, next TS Šmarje pri Jelšah(950,1km).

Da bi preprečili morebitno podhladitev smo se odločili, da mu bomo Winforce (en bidon na uro) odslej mešali s toplo vodo.  Tople vode pri sebi nismo imeli, avtodom je bil predaleč stran, ukrepati pa je bilo treba hitro, zato smo ustavili kar pri prvi hiši, kjer sem izprosila kanister tople vode in akcija je stekla. Gospe, ki nam je bila pripravljena pomagati in nam je dala toplo vodo, najlepša hvala!

Na uho nam je prišlo, da nas menda redno in v velikem številu berete in da bi si želeli še pogostejših objav.  Se bomo potrudili po svojih najboljših močeh, vendar imamo trenutno toliko težav zaradi vremena, da enostavno ni časa, saj je Aleksej na prvem mestu! A se bomo trudili! Obljubimo!

Pa še to: Aleksej trenutno RES potrebuje vašo podporo! Zato PIŠITE, PIŠITE, PIŠITE!!!!! Vse mu preberemo!

S skupnimi močmi za našega junaka na kolesu!!!

Dalje proti Ptuju.

Smo na 850. kilometru.