GM40 – never give up !

Ker je Poli zelo lepo opisal včerajšnje dogajanje, bi jaz danes zapisal le nekaj besed o mojih občutkih na progi.

Ko sem pred meseci izvedel za ta tek, me je seveda zamikalo, da bi se ga tudi sam udeležil. A ker sem vedel, da bo v sredini junija moja tekaška forma zaradi kolesarjenja močno upadla, nisem preveč računal nanj.

Vendar sem vseeno vprašal Polija, če bi morda šla skupaj. Najprej je rekel da ne oz. da je to prehud tek zanj, a me je že čez nekaj dni poklical in rekel da se je že prijavil in plačal štartnino. “No, če gre pa Poli, grem pa tudi jaz” sem si rekel in se tudi sam prijavil. Takrat so bili tekaški treningi, del mojega vsakdana, a z ogrevanjem ozračja, me je počasi premamilo kolo. Pred tekmo tako že mesec in pol nisem imel poštenega tekaškega treninga, razen tekme na Krim, dobrodelnega teka in že pred časom vzpona na Kokrško sedlo.

Zakaj takšen uvod? Vedel sem, da kondicija ne bo problem, kar pa si nisem mogel reči za “mišično pripravljenost” za tek. Takoj po štartu, se je steza obrnila navkreber in se z izjemo vmesnih krajših spustov, ves čas dvigovala do Črne prsti. Do tam je šlo brez problemov, ko pa se je steza obrnila navzdol, se je začela “moja ura resnice”. Ker sem bil na vrhu, v družbi takrat še boljših tekačev, sem skušal njihov tempo držati tudi navzdol. NAPAKA! Že tako nisem kaj dober tekač na spustih, poleg tega pa, kot sem že uvodoma omenil, nisem kaj prida treniral. Pet, morda deset minut spusta je še šlo, potem pa se je začela kalvarija. Noge, stegna in meča, so me čedalje bolj zategovale. Gležnji so popuščali, tako da sem večkrat klecnil. Po kakšni slabi uri, pa so se pričeli še krči. Prepričan sem bil, da bom v Hudajužni prenehal z tekmo.

Ko sem po 1420 metrih spusta končno prispel v dolino, je sledil nov šok. Množica navijačev. Med njimi sem s pogledom iskal samo naše tri; Mojco, Jano in Alekseja. Ko sem jih zagledal, sem v trenutku sklenil nadaljevati, čeprav me je čakal peklenski 1230 višinskih metrov visok vzpon na Porezen. Kajkmalu sem ugotovil, da moč in vzdržljivost na vzponu sploh nista problem in zopet konstatno prehiteval nasprotnike, ki so prej, navzdol, “leteli” mimo mene. Ves čas vzpona, sem samo še razmišljal, kako bom preživel spust v cilj.  

Zgodba spusta v Hudajužino se je ponovila in po dobrih 5h urah prispel v cilj. Noro; ves svet je bil moj in tudi meni je šlo kar na jok. Bolečina v nogah pa se je še kar stopnjevala, tako da danes, dan po tekmi, kar ne morem verjeti, da sploh lahko še hodim.

Skratka; nepononovljiva izkušnja, izjemna tekma, super podpora naših navijačev, neverjetna energija sotrpina Polija, brezhibna organizacija ( le majic niso hoteli zamenjat; hehe ) ter prijaznost domačinov – to je GM 40.

Iskrena hvala vsem.

Mare

Facebooktwittergoogle_plusmailby feather

2 misli o “GM40 – never give up !

Dodaj odgovor za M Marija Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Please type the characters of this captcha image in the input box

Prosimo vpišite znake, ki jih vidite na sliki.

fourteen + 1 =

Pozor, stran uporablja piškotke. več o tem...

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Zapri