Uresničitev dolgoletnih sanj – DOS 2012
Da bodo sanje končno postale realnost sem dojel, ko sem stopil v kontakt z Aleksejem. A preden sem pritisnil ENTER in poslal prijavo sem iskal podporo, nikjer drugje kakor pri ženi. Spomnim se kot bi bilo danes: “Zdaj povej, da ali ne.” Nekaj časa sva se gledala. Sam Bog ve kje so bile takrat misli katerega. “Povej,”ponovim. “Ja, daj, pošlji ne…”, so bile besede, ki v tistem trenutku niso bile povsem mirne, vendar jih ne bom nikoli pozabil. Alenka HVALA.
Prijava na razpis društva in dogovor o prvem srečanju, kjer smo takoj postavili temelje doseženega, je bilo nekaj, česar se nisem nikoli nadejal. To je, da se bom že na svoj prvi DOS pripravljal pod budnim trenerskim očesom. Začeli so teči dnevi, tedni, da o mesecih ne govorim. Aleksejev plan sem izpolnjeval, kolikor se je le dalo točno. Odrekanja je bilo ogromno. Trpelo je tisto pravo družinsko življenje in reči, ki so bile do takrat del vsakdana. Meni je le tega predstavljalo kolo, Alenki, Žanu in Kaji pa dnevi brez mene.
Vendar, sedaj je ves trud povrnjen!
Dan pred štartom sem opravil še zadnji test forme in rezultat mi je še kako dvignil samozavest za dosego cilja. Prvotni cilj, da se dirko konča v časovnem limitu, je hitro prišel na mejo 60 ur. Na dan štarta in zbora celotne ekipe mi je Aleksej podal še zadnje taktične zamisli in okvirno časovnico. “Perfektno” sem si mislil, kajti iz tona glasu in prepričljivosti besed, sem vse bolj dojemal, da je zastavljen cilj več kot dosegljiv… […]
