05/09/2011

Paris Brest Pariz

Nedolgo po tem, ko sem pričel kolesariti „leže“ mi je Peter Osterveršnik povedal za nenavadno dolge organizirane kolesarske ture imenovane breveti. Tedaj sem bil nekoliko skeptičen o kolesarjenju na tako dolge razdalje, ki jih prekolesarijo ti „randonneurji“. Tako se namreč imenujejo kolesarji, ki se udeležujejo brevetov. Zgodbe in zanimive pripovedi s Pariz Brest Pariza, nekakšnega kronskega dragulja med breveti so kar deževale in kmalu sem se zagrel še sam. Tako sem se udeležil prvega koprskega 200km breveta leta 2007, se s cmokom v grlu po neprespani noči privlekel na štart in vse prej kot pomislil, da bo to začetek takšnega zanimivega popotovanja! Začetek novega veselja do kolesarjenja, tokrat na nekoliko drugačen način in predvsem razdalje. Sledili so si še vsi daljši breveti; 300, 400 in 600km. Na nekaterih sem „ležečo vrsto“ predstavljal sam, spet na drugih v lepi zasedbi kolegov ležečih kolesarjev. Mislim, da je bilo jeseni 2008, ko sem se srečal s sedaj žal pokojnim Juretom Robičem. Gostili smo ga v Hrastniku, kjer sta s Tomažem Kovšco predavala o RAAMu (dirki čez Ameriko). Čeprav ni nikdar gojil posebnih simpatij do ležečih koles mi je po seriji mojih vprašanj in informaciji, da takšno kolo vozim, odvrnil; „Poglej, poglej; najprej breveti, potem DOS pol` pa še RAAM, ejga!“ In res; že naslednjo sezono sem kot edini prekolesaril 1000km brevet okoli Slovenije in še to na ležečem kolesu. Potrditev, da je nepredstavljive razdalje in razgibane ceste mogoče premagati na ležečem kolesu, mi je dala novega zagona. Sledil je premierni nastop z ležečim kolesom na Dirki okoli Slovenije (DOS). Dvakrat sem se je moral udeležiti, da smo z ekipo zapisali srečen konec tej ekstremni preizkušnji! Velikemu projektu pa je v letošnji sezoni sledil še tradicionalni PBP. Druga država, drug svet in popotovanje k „koreninam“ kolesarstva. O čem pravzaprav govorim?

Pariz Brest Pariz; kolesarska prireditev z najdaljšo tradicijo na svetu. Nekoliko več kot 1.200 kilometrov cest po francoskem podeželju privablja kolesarje že od leta 1981, ko so prvič priredili dirko Paris-Brest-Paris. Dirka je bila nekakšen predhodnik Tour de France-a in ima v Franciji še vedno zelo velik pomen in popularnost. Prireditev je v šestdesetih letih prejšnjega tisočletja izgubila tekmovalni naboj ter na široko odprla vrata rekreativcem. Seveda tistim, ki takšno neprekinjeno kolesarjenje še imenujejo rekreacija! je še vedno čakala, da se je udeležim tudi sam. Planeti so letos očitno zavzeli pravo pozicijo in na startu PBP sva se pojavila kar dva slovenska ležečkota, poleg naju pa še 25 kolesarjev in 1 kolesarka iz naše dežele. Žal med nami ni bilo pokojnega Robiča, ki so ga prav pripovedi o PBP menda navdušile nad ultramaratonskim kolesarjenjem in bi se prireditve morda udeležil… A njegova zapuščina smo na nek način tudi mi, udeleženci PBP 2011. Jure je s svojimi dosežki navduševal in postavil trdne temelje bodočim rodovom ekstremnih kolesarjev pri nas in po svetu.

Zadnje priprave pred PBPjem so potekale kot po maslu, sodelovalo je tudi vreme in treninge sem izpolnil povsem po planu, ki sem si ga pripravil. Na koncu se je poklopil še logistični del organizacije; s pomočjo donatorjev smo lahko najeli avtodom za to avanturo. V četrtek, 4 dni pred štartom smo tako vso opremo za randonne (dolgo potovanje op.p.) zložili v naš „dom na kolesih“ in se prihodnje jutro odpeljali Parizu naproti. Ekipo sva sestavljala super ranndonerja Aleksej & Jure, ter spremljevalki Jana & Melita. Že na poti smo srečevali podobno otovorjene avtomobile, kombije in avtodome in prijetna napetost je pričela naraščati. Ob prihodu v Guyancourt, kraj kjer že nekaj let zapored gostijo start in cilj PBPja, pa smo vstopili v nek drug popolnoma kolesarsko obarvan svet! Množica kolesarjev s celega sveta je že vozila kolesa na varnostni pregled, njihovi avtodomi so bili parkirani po vseh ulicah, napisi PBP na vsakem vogalu… takoj je postalo jasno da gre za res ogromno reč!

Z Juretom Keržanom, ki vozi običajno cestno kolo, sva se predčasno odpravila na pregled koles, zatem pa na prvi in edini trening po francoskih cestah pred brevetom. Moram reči, da naju je navdal z veseljem in tudi malce strahu, saj je v tistih koncih pokrajina res razgibana vendar so klanci k sreči precej kratki. Brez, da bi se pretirano dogovarjali, smo se popoldan na kupu znašli nekateri slovenski in hrvaški prijatelji z brevetov. Avtodome smo namreč parkirali le nekaj metrov narazen. Pa naj še kdo reče, da ni bilo vse skupaj usojeno? V prijetnem vzdušju je tako minil še zadnji večer pred nedeljskim štartom.

In prišel je t.i. „dan D“. Kljub temu, da prave treme z Juretom nisva čutila, je le bilo prisotne malce zdrave nervoze. Še posebej, ko smo nekaj ur pred štartom reševali tehnično težavo na mojem kolesu. Toda s pomočjo Malrica Leborghna, lastnika podjetja ZOCKRA je vse steklo kot je treba. Sledilo je še skupinsko slikanje slovenske ekipe, kar je bil precej veličasten dogodek. Zbrali smo se namreč v enakih „uradnih“ dresih in tudi množici gledalcev pustili kar močan vtis. Kmalu zatem je Jure že moral na štart, saj je bil edini Slovenec v najhitrejši 80h skupini. Dobro uro kasneje sem na štartni prostor odhitel še sam.

Kako izgleda štart breveta s 5000 udeleženci? Takšna masa ljudi bi bila neobvladljiva, zato organizatorji ponujajo različne skupine glede na izbrani časovni limit breveta. Glede na to, ali ste se prijavili v limit 80, 84 ali 90 ur je potem tudi čas štarta različen. Kadar so te skupine številčnejše, poteka štart v valovih po 500 kolesarjev. Posebej spektakularen je večerni ali jutranji štart, ko so kolesarji že popolnoma opremljeni za nočno vožnjo in imajo tudi vklopljene vse luči. Ležečih kolesarjev je bilo v primerjavi z letom 2007 bistveno manj. Le okoli 140 takšnih in drugačnih ležečkotov in velomobilov se je zbralo na startu, pridružili pa so se nam še tandemi in kolesa za 3 (triplets). Zagotovo pa smo tovrstni kolesarji in naša kolesa najbolj zanimivi za gledalce. Niti dve nista enaki in ljudem ob progi nikakor ni jasno kako je to mogoče. Zato smo vedno deležni tudi največ vzpodbude in glasnih vzklikov! V sami štartni proceduri imamo „specialni“ kolesarji tudi poseben privilegij, namreč ni nam potrebno čakati v vrsti, saj startamo vsi hkrati. Tako so običajni kolesarji, ki v vrsti čakajo na svoj štart tudi več ur, pripravili pravi „špalir“ in nas posebneže spustili naprej. Nenavadno in zanimivo doživetje, ko se tako pomikaš skozi reko čakajočih kolesarjev. Omenim še, da je organizator imel dvojno evidenco in beleženje časa udeležencev. Vsak je na čevlju nosil magnetni čip-tako kot na nekaterih maratonih, na kontrolnih točkah pa so tudi kontrolorji vpisali čas prihoda v kartonček. Tako je bilo omogočeno spremljanje kateregakoli tekmovalca preko spleta med brevetom-le vpisati je bilo potrebno njegovo startno številko v okence na uradni spletni strani.

Godci na piščal, dude in boben so ves čas igrali borbene bretanske pesmi in napovedovalec je stopnjeval napetost. V skupinici ležečih kolesarjev sem opazil tudi nekaj znanih obrazov. Predvsem ameriške kolesarje, ki so že nastopili na Dirki čez Ameriko. Tako je k meni pristopil legenda, John Schlitter z besedami: „I know this guy…“. To je bil zares dober občutek, kajti če pristopi in ti čestita sam zmagovalec RAAMa, to nekaj pomeni. Ob meni sta čakala še Timothy Woundeberg, tudi izkušeni raamovec ter mladi Alex Kohan, ki pri svojih 23 letih resno razmišlja o nastopu na tej nori dirki čez Ameriko, dolgi skoraj 5000km. Z njim sva tudi izmenjala nekaj besed, mi je pa dal vedeti, da bo PBP vozili počasi, saj mu je cilj priti nazaj v Pariz v 90 urah.

Že je množica odštevala; 5, 4, 3, 2, 1,….BON COURAGE, BON ROUTE se je razlegalo skozi ozvočenje in iz ust tisočglave množice na startu in ob cesti prve kilometre. Veličasten občutek energije je pripomogel, da so prvi pošteno pritisnili na pedala. Skupina se je zelo hitro razvlekla in v ospredju so pričakovano prevladovali velomobili in nizki dirkalniki z zadnjimi spojlerji. Čeprav je bilo na startu precej visokih dirkalnikov in močnih kolesarjev, ni nihče od njih želel nekoliko hitreje kolesariti od začetka, zato sem večino časa moral zrak rezati kar sam. Pridružil se mi je še Francoz Mikael na doma narejenem karbonskem highracerju in že je šlo lažje-če ne drugega sva izmenjala tu in tam nekaj besed.

Z nekaterimi ležečimi kolesarji smo se kasneje še večkrat srečali, je pa zanimivo, da skoraj vsi kolesarijo sami. Namreč zavetrje nam na teh kolesih ne koristi kaj dosti, v skupini z navadnimi kolesarji pa težko vozimo. Profil hitrosti je namreč tako različen, da smo „nekompatibilni“. Medtem ko običajni kolesarji ponavadi nekoliko hitreje in „na moč“ prevozijo vzpone, smo ležeči mnogo hitrejši na ravninah in spustih. Del poti, ravno ob sončnem zahodu, sem tako prevozil z nemcem Hajem Ecksteinom, ki mi je po brevetu poslal tudi spodnjo fotografijo. S svojim nizkim dirkalnikom Baronom je bil res hiter, da sem ga še sam včasih komaj lovil.

V spomin sta se mi močno vtisnila italjanska kolesar in kolesarka na tandemu. Gospa zadaj je že vse od štarta glavo tiščala „na balanco“ in ni gledala okoli sebe. Le vrtela in vrtela in vrtela…je pedala. Ko se je pričel nekoliko strmejši klanec, je možakar spredaj zaklical: „hooooooop!“, in že sta oba hkrati pričela stoje poganjati v enakem ritmu. Prav zabavno ju je bilo gledati, kako usklajeno izvajata te prehode iz seda v stojo in nazaj. A gospa je vedno gledala le navzdol in takrat sem pomislil koliko trpljenja jo čaka, če ji je težko že v prvih kilometrih… Ponovno sem ju dohitel kakšnih 100km kasneje in takrat je tandem že oddajal izjemno glasne in nič kaj prijetne zvoke. Z vsakim obratom pedal je predirljivo počilo v okvirju, kot da se bo vsak trenutek preklal na dvoje. Upam, da so težave mehaniki na kontrolnih točkah uspeli odpraviti, saj sta bila ta dva človeka res nekaj posebnega. Ko sta ustavila kolo, so gospo vodili za roko. Bila je slepa.*brevet sta končala v 74urah in 44minutah

Brevet nikakor ni dirka; razen s samim sabo, vendar moja naloga je bila, da čim prej ulovim Jureta, ki je štartal dobro uro pred mano v 80h skupini. S precej hitrim tempom in povprečno hitrostjo preko 31km/h sem ga kljub nasprotnem vetru ujel že do 140km, kjer je bila okrepčevalna postaja, ne pa tudi kontrola kartončkov. Najin načrt je namreč bil, da brevet kljub različnim kolesom prekolesariva skupaj, saj sva si delila tudi spremljevalni avtodom in ekipo najinih najdražjih v njem.

Takrat se je zame pričela prava „uživancija“ na kolesu, saj se je srčni utrip spustil globoko v aerobno področje in sem na kolesu pravzaprav počival. Oblekli smo si odbojne jopiče ter prižgali močne luči in nadaljevali v noč-prvo od treh, ki nas čakajo na poti do Bresta in nazaj. Kako hitro minevata prostor in čas, ko kolesariš, marsikdo nebi verjel. To je potrebno enostavno preizkusiti. Do prve kontrole na 220km smo prispeli kot bi mignil in prizor je bil čudovit. Ogromno spremljevalnih vozil parkiranih ob progi, spremljevalci, ki čakajo na svoje junake in navijajo za vsakogar, vaščani, za katere je PBP skoraj zapovedan praznik in sedijo pred hišami pozno v noč, da lahko vzpodbujajo kolesarje…vzdušje in pol, vzdušje, ki odtehta vse drugo! Domačini pa kolesarje ne vzpodbujajo le v obljudenih območjih. Mnogo jih dobesedno dežura v avtomobilih ob samotnih predelih trase in ko je zelo star možak ob poti, sredi ničesar, igral na harmoniko, mi je šlo že skoraj malo na jok! Hvala, cenjeni gospod!

PBP10

Nisem si znal predstavljati, kako uspejo organizatorji hitro oskrbeti tako veliko množico kolesarjev na kontrolnih točkah. Kolesar se mora namreč tam nujno ustaviti, parkirati kolo, se peš odpraviti v zgradbo kjer kontrolorji pregledajo in žigosajo kartonček, nato pa še kaj pojesti, se malo spočiti in nadaljevati proti naslednji kontroli. No, vse skrbi so bile odveč, saj se kolesarji bolj ali manj enakomerno razporedijo po progi in gneče pravzaprav nikoli ni. Tudi kontrolorjev (prostovoljcev) je zelo veliko in na potrditev kartončka nikoli nisem čakal več kot nekaj minut. Pohvalno in spoštovanja vredno! Kontrolne točke ponujajo tudi čisto vse, kar kolesar brez spremstva potrebuje. Toplo hrano in živež za na pot, pijačo, možnost kratkega počitka, servis kolesa, masažo, zdravniško oskrbo… „ni da ni“, bi se lahko izrazil! In večina randonneurjev zato nima spremljevalne ekipe, saj je v večini primerov res nepotrebna. Nikakor ne morem tudi mimo prostovoljcev, ki na teh kontrolah delajo dan in noč. Tako so prijazni, da je včasih že skoraj preveč. Se je zgodilo, da so ti v 10m hoje 6x povedali kam moraš iti. Ampak vseeno, vsa čast! Imajo pa poleg tega, da praviloma govorijo le francosko, še eno lastnost. Zelo naglas in radi kričijo za teboj, če se jim zdi, da si vendarle zgrešil kontrolno točko (to je praktično nemogoče). Tako sva jim kar nekajkrat povzročila skrbi, ko sva v mestu malce iskala najini spremljevalki.

Vreme nam je lepo služilo, saj je temperatura po začetni štartni vročini ravno prav padla, da smo ne preveč oblečeni nadaljevali skozi prvo noč. Nekaj posledic začetne vročine pa sva z Juretom le občutila, saj je oba mučil glavobol. Ta očitni znak dehidracije je pomenil le eno; pij kolikor moreš in dokler glavobol ne izgine. Tako sva tudi storila in v nekaj urah „ozdravela“. Prva noč je tako minila brez da bi pomislila na spanec, jutro drugega dne pa je že postreglo z dežjem in vetrom. A ni bilo pretirano hudo, saj je bil dež rahel, temperature pa še vedno prijetne. Tukaj je bilo prisotne tudi nekaj športne sreče, katere tisti, ki so štartali v ponedeljek zjutraj, niso imeli. Njih je namreč čakal kar pošten dež že od začetka pa skoraj celo pot do Bresta!

Z Juretom sva se odločila, da si bova prvo spanje privoščila šele drugo noč, ko bova že na poti nazaj proti Parizu. Brest na polovici poti namreč velja za ključni moment breveta, saj poleg tega, da pomeni psihološko prelomnico poti, do njega vodi še cesta preko najvišjega „prelaza“ na progi. Za slovenske razmere to sploh klanec ni, vendar vseeno zahteva precej mentalne moči in ne le tiste v nogah. Na vrhu „prelaza“ nas je pričakalo zelo slabo vreme, dež z vetrom in večerni spust je bil precej neprijeten. Skupaj s finskim ležečim kolesarjem sva si med spustom s prelaza zato poiskala zavetje v piceriji, kmalu pa se nama je pridružil še Jure. Spili smo vroč čaj, finec si je privoščil še pico, z Juretom pa sva nemudoma nadaljevali do kontrole. Tako sva zelo uspešno, v 29 urah, dosegla Brest, 609km od Pariza oddaljeno pristaniško mesto na obali pokrajine Bretanije. Daljšega počitka v vetrovnem in na prvi pogled neprijaznem mestu nisva načrtovala, saj tudi avtodoma nisva imela tam-čakal naju je na prvi kontrolni točki proti Parizu. Drugačne načrte pa je imela večina randonnerjev, kontrola v Brestu je namreč izgledala kot bojišče po končani bitki; kolesarji so ležali po tleh, nekateri pokriti s srebrnimi aluminijastimi odejami, drugi pa kar odkriti. Pot jih je izmučila, to je bilo očitno. Toda to je bila šele prva polovica velikega potovanja.

Medtem ko je Jure stopil do zdravnika (mučila ga je „zgaga“), sem srečal nenavadnega nemškega kolesarja. Gospoda, ki ga je že pred časom obiskal „Abraham“ z dolgimi, skodranimi lasmi, spetimi v čop. Pravi „hipi“ že na prvi pogled! Bil je dobre volje tako kot jaz in že sva se zapletla v pogovor. Prav njega sem namreč prejšnje popoldne opazil v nekem kraju, ko je s kozarcem piva v roki dajal intervju novinarki francoske televizije. Seveda sem ga povprašal kako se sedaj počuti, ko je „slaven“ in ali je pivo pomagalo na poti do Bresta. Odvrnil je, da pravzaprav ni bilo pivo, ampak jabolčni sok! In da si ga je zaželel pred nekoliko bolj razgibanim delom proge. Nabrit pa je bil tale Nemec, saj je na vprašanje, ali si nemara ne bo privoščil počitka, v šali odvrnil: „Sedajle nisem prav nič zaspan! A utrujenost me bo najbrž ujela na poti do naslednje kontrolne točke. Bom pač potrkal na vrata dobrih ljudi, morda pa me sprejmeta čudovita mati in hči?“. In že je odbrzel na svojem Colnagu, ki bi ga z lahkoto uvrstili med starodobnike. Dan po prihodu na cilj sva se spet srečala. Bil je zopet prešerne volje in segla sva si v roki. „Odlično je šlo, v 63 urah sem prispel na cilj. In ne, žal nisem prespal pri kakšni prelestni dami!“, se je še odrezal. To je bil že njegov 3. PBP in to je šele začetek, pravi.

Na vzponu iz Bresta je postalo jasno, da je „prelaz“ vreden svojega imena. Cesta se namreč več kot 20km vzpenja, včasih bolj večinoma pa komaj opazno. Zelo gosta megla je pripomogla, da smo izgubili občutek za teren. Že tako je ponoči ob utrujenosti na kolesu težko ugotoviti, ali se cesta spušča ali dviga, ob taki megli pa je to skoraj nemogoče. Megla, da bi jo lahko rezal, nas je zaustavila tudi na spustih. Več kot 20km/h ni šlo, pa če smo se še tako trudili. Nikoli najbrž ne bova pozabila prizora tik pod vrhom prelaza, ko so v tisti megli, dežju in vetru v obcestnem jarku šumele aluminijaste zaščitne odeje oz. survival blankets. Ja, utrujeni kolesarji so si izbrali zares absurdne kraje za počitek.

Nekje pred kontrolo v Carhaixu sva v precej strmem in dolgem vzponu dohitela nenavadno vozilo. V trdi temi je kar nekaj časa trajalo, preden sva ugotovila, da gre za ročnega kolesarja. Da, prav ste slišali. Človek, invalid, je na roke prekolesaril že skoraj 700km in to enako hitro kot midva, „zdrava“ kolesarja na noge. Gospod se je v tisti klanec seveda kar precej mučil, predstavljajte si, kako težko je na roke poganjati v hrib… Ko sva ga prehitela sem iz sebe lahko izdavil le: „Respect, sir,“ in v odgovor prejel precej utrujen „thank you“.

Z Juretom sva zbrala še nekaj volje (moči je namreč v človeku dovolj), premagala zaspanost in nadaljevala do naslednje kontrolne točke Carhaix-Plouger, kjer sva si privoščila zaslužen 2 urni počitek po 703 km in 35 urah poti. To, da sva v posteljo padla kot snopa, najbrž ni potrebno posebej poudarjati. Zbudila sva se v hladno in deževno jutro, a ni bilo preveč težko nadaljevati, saj so naju čakale nove dogodivščine drugega dne poti. Megla je izginjala in pokrajina je pričela dobivati pravo podobo. Lahko rečem, da je tam okoli prav prijetno kolesariti. Cesta je dobre kvalitete z izjemo večjih mest in nekaterih odsekov z nadvse grobim asfaltom. Večinoma so ceste izjemno mirne, podeželske, prometa pa ni. Zatorej ni prav nič nenavadnega, da so nas zjutraj nekoliko zaustavile krave, ki so se preko ceste sprehodile na pašnik. Tudi to je PBP!

Pot do Fougeresa je vzela skoraj cel dan in vmes se je marsikaj pripetilo. Omenil bi dve prigodi, ki sta se mi najbolj vtisnili v spomin. Na nekaj več kot 800km nas je čakala skrivna kontrola. Organizatorji so na celotni poti postavili dve takšni nenapovedani kontrolni točki, kjer se morajo kolesarji zaustaviti ter žigosati kartončke. Bil je čas kosila in z Juretom sva se odločila za krajši postanek. Do tedaj si na kontrolnih točkah nisva privoščila hrane ali pijače, saj sva imela v bližini vedno avtodom. No, pa sva pri prostovoljcih v improvizirani menzi le nekaj naročila. Sam sem si zaželel francoski rogljič in deklica za pultom se je sprehodila do velikega pladnja, ga z golo roko prijela ter mi ga podala. Želi kdo prtiček? No, kasneje sem videl nedaleč stran parkiran poltovorni avtomobil do polovice naložen s francoskimi štrucami. Kar tako so bile naložene v prtljažnik, kot drva za kurjavo. Želi kdo prtiček?

Cel dan pa nas je na poti zabaval tudi nizozemski voznik velomobila. Z izjemno hitrostjo je vsakič pridrvel mimo nas a že na naslednjem vzponu počival za cesto. Vedno je bilo nekaj; okvara, wc, pogovor z domačini…a kljub temu je bil mnogo hitrejši in je na cilj je prispel v 65 urah. Na spustih mu niti avtomobili niso zmogli slediti in ves čas je vozil povsem po sredini ceste. Mislim, da je vsakdo pomislil, kako dobro bi bilo voziti velomobil. Zaščiten si pred dežjem, v njem lahko tudi zadremaš, po ravnicah in dolinah pa gre kot bi imel motor. Na cilju sem tako od več kolegov slišal: „Naslednjič pridemo na PBP s trugo! Kako je to letelo mimo, kaj si ja nor, čuj!“.

Tretja-zadnja noč na poti naju je ujela a do cilja je še vedno ostalo dobrih 200km oziroma 10 ur kolesarjenja. Jure je zapadel v krizo, prvo resno na tej poti. Hitrost se je močno znižala, čutil je bolečino v kolenih in tudi zadnja plat se mu je močno razbolela. 50 ur v sedlu zagotovo ni mačji kašelj in kdor pravi, da nima težav, najverjetneje ne govori resnice. Tako sva tempo še nekoliko upočasnila a vseeno nadaljevala. Dohitevati so naju začele večje in manjše skupine kolesarjev, vse prehitre, da bi jim lahko sledila. Najbrž so šli za nekaj časa spat in so lahko nadaljevali v precej hitrejšem tempu kot v tistem trenutku Jure, nevajen takšnih kriz in razdalj. Pa se nisva pustila motiti in sva nadaljevala v njemu udobnem ritmu naprej do predzadnje kontrole v kraju Mortagne Au Perche. Sedaj, ko naju je do cilja ločilo le še 140km sva si privoščila še zadnji spanec na tej poti. V teh trenutkih je morala nekoliko padla, oba sva bila že utrujena, spremljevalki pa tudi. Toda nič nas ni moglo več zaustaviti, ob prvih sončnih žarkih smo poskakali iz postelje, no midva z Juretom nisva bila preveč poskočna, se dobro nazajtrkovali in hop na kolo.

Kakšen učinek ime ura spanca po 62 urah kolesarjenja je neverjetno. Telo se sicer ne spočije, glava pa skoraj popolnoma in Jure je sedel na kolo kot prerojen. Mislim, da se je takrat odločil, da bolečine odmisli in pritisne na pedala kolikor gre. Moči je v človeku mnogo več kot si misli in ko razum prepriča telo, smo spet na pravi poti. Dobila sva nov zagon, zopet so padali vici in smešne opazke. Pričela sva dohitevati tiste, ki so naju prehiteli sredi noči. Nekateri so komaj še držali oči odprte med bojevanjem z jutranjo zaspanostjo. Pri tem je namreč tako; človek ima določen bioritem, ko je zaspanost največja. Vsi pri tem nismo enaki, vendar te največja zaspanost ponavadi pesti ob sončnem vzhodu. Z Juretom sva tokrat naredila pravo potezo in si vzela premor ravno ob pravem času. Jure je prišel tudi do še enega zanimivega zaključka; bolj kot pritisneš na pedala, manj te vse boli! Drži kot pribito.

Prvi del predzadnje etape je bil razgibano hribovit, a kot že rečeno sva kolesarila, kot bi ravnokar začela. Nato pa je sledilo skoraj 50km izjemno blagega spusta, saj smo se v tej razdalji spustili le za 170 višinskih metrov. Toda pihal je močan hrbtni veter in hitrosti so bile zares fantastične, le redko pod 35km/h. Tako sva Jani in Meliti sporočila, da se vidimo kar na cilju in jima ni potrebno čakati na zadnji kontroli v Dreuxu. Na krilih vetra in prijetnega ameriškega randonnerja smo hitro dosegli kontrolo. On je bil tudi eden izmed redkih, ki je spregovoril kakšno besedo. Večina kolesarjev je bila namreč skoraj nema, nekateri niti odzdravili niso, le v števec na krmilu so gledali kot v „jaslice na svet` večer“. No in isto je opazil tudi ta amerikanec, s katerim je bilo kar prijetno voziti, saj je bil, kot se za to nacijo spodobi, zgovoren. Imel pa je tudi zanimivo navado, da je vozil ves čas v najtežjem prestavnem razmerju. Nekako 50×12 ali 50×13. Njegovo belgijsko kolo s prestavnimi ročkami na okvirju niti ni bilo preveč prijazno za pogosto menjanje prenosov. In tako je vrtel svoja pedala, v breg izjemno počasi, po ravnini pa le malce hitreje. Kasneje je le potožil, da si je za PBP izbral pretežka prestavna razmerja?!? Ta je pa dobra.

Na zadnji kontroli v Dreuxu sva si z Juretom privoščila krajše kosilo. Dekleti naju namreč po dogovoru nista čakali in z veseljem sva nekaj denarja zapravila tudi v improvizirani restavraciji. Če odmislimo farso s prtički, je bila hrana nadvse okusna in morda nama je bilo celo malce žal, da nisva večkrat jedla na kontrolnih točkah. Ameriški kolega si počitka ni privoščil, saj je želel na cilj prikolesariti pred 14. uro popoldan in tako smo se ločili. Ravno, ko sva se pripravljala na odhod, pa sta k meni pristopili dve temnopolti novinarki francoske televizije France 3. „Ali govorite angleško? Bi bili pripravljeni dati kratek intervju, tako nenavadno kolo vozite…“, je pričela gospodična. Takšno prošnjo bi bilo greh zavrniti in z veseljem sem si vzel nekaj časa. Jure je medtem nadaljeval naprej, saj je vedel, da ga bom ujel še pred ciljem. Gospodični sta si vzeli nekaj več kot nekaj minut in vse skupaj je že spominjalo na čisto pravo komedijo! Celo scenarij smo naredili kako in kaj. Pridi do kolesa, kot da ni nič, usedi se, poglej tja, primi to, reci ono… Zatem so prišli še predstavniki organizatorjev (niso znali angleško), s katerimi sem se kao pogovarjal. Nadvse zabavno! Po tej novinarski seansi, ki je na koncu trajala dobre pol ure so me le spustili naprej. Novinarka mi je v žep potisnila listek s spletnim naslovom, kjer bo vse skupaj objavljeno (kakopak ni dodala svoje številke, niti imena) in končno sem lahko odrinil proti cilju. Še 65km in konec!

Sedaj sem lahko tudi sam „pretegnil noge“ in navil ZOCKRO s hrbtnim vetrom kolikor so mi pljuča dala. Prav nobene utrujenosti, vsaj takšne primerne tem kilometrom, ni bilo čutiti. Po relativno ravnem terenu hitrost ni padla pod 40km/h in tudi v krajše vzpone nisem zmanjševal intenzivnosti. Kolesarje sem prehiteval kot za stavo in najbrž so mislili, da se mi je malce zmračilo. Tik preden sem Jureta ujel, sta me z avtom dohiteli še novinarki in posneli nekaj spektakularnih kadrov s kuliso francoskega podeželja. Odlična popestritev zadnje etape.

Z Juretom sva tako odštevala še zadnje kilometre in mislim, da je obema bilo že skoraj malce žal, da bo vsega tako hitro konec. Ni nam pomoči, porečete. Da pa sva skorajšnjega zaključka breveta le bila vesela, so poskrbeli tik pred ciljem, že v mestu Guyancort. Sicer zgledna francoska ureditev prometa z rondoji je tukaj zatajila in v zadnjih kilometrih je izmučene randonnerje čakalo vsaj 20 semaforjev. Že pri prvem mi je Jure ušel naprej, ujel nekoliko več zelenih luči in tako prispel na cilj kakšnih 15 minut pred mano. Tam sta seveda čakali tudi Jana in Melita, s šopki rož za njuna „zmagovalca“. Zelo lepa gesta, ki se je lahko spomnijo le dekleta-in kako sva bila vesela, da sta naju spremljali na teh 1.230 kilometrih. Morda pa gremo naslednjič vsi s kolesi?

Občutki na cilju? Zadovoljstvo in olajšanje, da je uspelo, po drugi strani pa sem sam čutil kar nekakšno praznino, saj je bilo res kar prehitro konec tega popotovanja. Na splošno je značilno, da prideš na cilj takšne dolge kolesarske prireditve preveč izčrpan, da bi čutil pravo veselje ali evforijo. Prav zares utrujen sicer nisem bil, le nekoliko zaspan in potreben dolgega ter temeljitega tuširanja. Ko sedaj pogledam nazaj na vse skupaj, sem lahko zelo zadovoljen. Na celotni poti nisem imel nobenih omembe vrednih zdravstvenih ali tehničnih težav. Tudi utrujenosti in s tem povezane krize nisem preživljal, kar je zagotovo uspeh na tako dolgi poti. Očitno sem uspel po DOSu dovolj počivati, nato pa „formo“ zopet dvigniti do enakega ali celo višjega nivoja kot je bil sredi meseca maja. Zagotovo pa je k manjši utrujenosti pripomogla tudi prijazna francoska pokrajina, kjer se mi je večino časa zdelo, da vozimo le navzdol. Tako sem na PBP brez težav uporabil težje prenose 11-28, za razliko od 11-36 na Dirki okoli Slovenije. Konec koncev je zaspanost le prevladala in že popoldan smo legli k spancu, ki smo si ga vsi štirje tudi pošteno zaslužili. To nam je tudi uspelo, saj smo po 69 urah, kolikor je popotovanje do Bresta in nazaj trajalo, spali kar 14 ur!

Nekaj ur za nama pričeli na cilj prihajati tudi ostali slovenski randonnerji. Z nekaterimi smo izkušnje in zgodbe izmenjali še pred počitkom, z večino pa v prihodnjih dneh. Nastop slovenske „reprezentance“ je bil uspešen, z izjemo dveh udeležencev, ki sta zaradi zdravstvenih težav brevet predčasno zaključila. Za Slavka in Zdenka mi je zelo žal in upam, da bosta hitro okrevala ter spet sedla na kolo. K sreči do resnih zdravstvenih zapletov ni prišlo, saj sta reagirala zelo prisebno in pravočasno. Vsem skupaj iskreno čestitam za prevožen PBP in upam, da se zopet vidimo leta 2015!

Aha, na začetku sem nekaj omenjal kolesarske „korenine“. Tudi takole je moč prekolesariti Paris Brest Paris. Gospod Drew Buck je osedlal 111 let staro kolo. Prav tako, s kakršnimi so vozili na prvih izvedbah te dirke. PBP že tako ni „hec“, na tako starem kolesu pa pomeni skoraj nemogoč podvig. Drew si je pripisal 50% možnosti za uspeh in ravno to je po njegovem mnenju čar tega breveta. Spremeniti polovične možnosti v uresničitev svojih sanj. Na cilj je prispel manj kot pol ure pred iztekom časovnega limita 90 ur skupaj s kolesom pa sta stara 173 let! V razmislek, za navdih in kot zanimivost!

Na koncu še iskrena zahvala donatorjem, ki so nama omogočili nastop na brevetu Pariz Brest Pariz. Z avtodomom in spremljevalkama je bilo vse neprimerno lažje in tudi bolj varno. Predvsem njima velika in iskrena hvala, Jana in Melita sta opravili delo za desetčlansko ekipo!

Naslednjič pa naprej.

Aleksej Dolinšek

3 misli o “Paris Brest Pariz

Dodaj odgovor