V sedlu zgodovine, Juretu v čast

Jure Robič, 1965-2010

Leto je minilo, odkar je odšel z našega sveta. Novica, ki me je šokirala, pretresla. Nemogoče, da bi “jekleni” mož kar tako zaključil svoje poslanstvo?! A tako je, tanka je linija, morda si še najbolj varen če hodiš po robu. Zatorej Jure, počivaj v miru, čeprav verjetno še vedno vrtiš pedala tam gori!

S takšnimi mislimi smo se v soboto, 24.spetembra – ravno na obletnico tragičnega dogodka, podali na zadnji brevet letošnje sezone. 200 kilometrov z Ljubljane preko Črnivca, Celja, Predmeje, Trbovelj in Kandrš nazaj v Ljubljano. Jure je to prevozil ničkolikokrat, tudi nam mora uspeti!

Usoda je tako hotela, da se je pred časom našlo staro cestno kolo na kosovnem odpadu. Willer, nekje iz začetka 80ih. Ozka “belanca” in 10 prestav, tako bi ga na hitro opisal. Kaj, če bi šel z njim na brevet, me je prešinilo? Ideja je zorela in na brevetu Pariz-Brest-Pariz je bilo podobnih “starodobnikov” kar nekaj. Odločitev je padla; 200km na Willerju, kako lepše obeležiti spomin na Robiča? Morda je prav s takim tudi on prekolesaril te kraje.

Vreme nam je služilo, veter je bil ugoden in družba tudi. Očitno je bil tudi on z nami! Vriskali smo proti vrhu Črnivca, kljub nizki kadenci zaradi težkih prestav sem požvižgal vmes tudi sam. Uspelo je, prvi klanec en sam užitek-sedaj bo že šlo naprej. Kljub temu, da sem prvič v življenju zares sedel na cestnem kolesu nisem imel težav. Kondicije po pestri sezoni res ne manjka, na nekoliko drugačen sedež pa se je pač treba privaditi-in pripraviti. Kvalitetne kolesarske hlače, krema proti odrgninam ter redno menjanje položaja-tako sem se izognil vsem bolečinam ali še čem hujšem.

Celje-100km, še polovica do konca! Kolo se drži, družba je “taprava”, le še klanec na Podmejo, potem ni več skrbi. Na vzponu pomagam Jani, ki doživlja manjšo krizo in skupaj prilezeva do vrha. Zadnjih nekaj metrov sprintam skupaj s tekmovalci kluba LAVA TEAM, ki so ravno takrat imeli interno dirko. Še drugi “prelaz” osvojen, sedaj nas skoraj nič ne more ustaviti.

Med spustom-defekt! Primož je pregrel obroč, krajši postanek in že drvimo naprej. Zaviranje z Willerjem je boleče, trde zavore in neprijetna pozicija. Če so zmogli včasih, bom tudi sam. Odlično nam gre, kar letimo proti Zagorju in naprej do Ljubljane.

Še Jure bi bil ponosen. Vedno ko sva kolesarila skupaj, ga je namreč vznemirilo ležeče kolo. “Boli tebe …, k` ležiš!”, mi je večkrat zabrusil. Pa ni s tem mislil nič slabega, le poizkusil takšnega kolesa ni nikdar. Zdaj sva si “kvit”.

Facebooktwittermailby feather

1 misel o “V sedlu zgodovine, Juretu v čast

Komentiranje je zaprto.

Pozor, stran uporablja piškotke. več o tem...

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Zapri