RAAM – Race across America

Pogosto nergam, da timing nikoli ni na moji strani. Tokrat je bil. Usoda je hotela, da sem se ravno v času, ko poteka najtežja ultramaratonska kolesarska dirka na svetu (RAAM), znašel v Ameriki. Priložnost v živo videti in doživeti borbo teh izjemnih oseb z železno voljo in diamantno vztrajnostjo s cesto, časom, sotekmovalci in samim seboj ter z vzpodbujanjem in glasnim navijanjem primakniti tudi svoj majhen košček v njihov mozaik zmagoslavja, ko v Annapolisu po 4810 kilometrov dolgi odisejadi, ki jih pelje iz zahodne obale vse do Atlantskega oceana, končno prispejo v cilj, nikakor nisem smel izpustiti.

Hitro sem našel dva somišljenika, Bojana in Iztoka, in skupaj smo se podali na lov za Markom Balohom, slovensko superzvezdo RAAMa 2011, in njegovo ekipo. Najraje bi Marka spremljali vseh zadnjih 200 milj do cilja, vendar smo bili zaradi službenih obveznosti primorani narediti kompromis. Ali gremo na cilj ali pa navijati ob progo. Četudi je njegov prihod v cilj tako zahtevne dirke prizor, več kot vreden ogleda, smo se odločili, da mu bo naša prisotnost ob progi bolj koristila. Po več kot 8 dneh neprestanega kolesarjenja in skopuško majhnih količinah spanja, je vsaka vzpodbudna beseda na cesti vredna več kot počitek.
Usoda je tudi hotela, da sem pred začetkom dirke spoznal izjemnega fotografa Jako Vinška, ki dela in živi v New Yorku in ki ga je Marko prosil, če se z njimi poda na to avanturo in skrbi za fotoarhiv. Tudi on se je veselil izkušnje in po nekaj izmenjanih SMSih po začetku dirke mi je bilo jasno, da je kaj kmalu prerasel vlogo »le« fotografa. Povsod, kjer se je dalo, je priskočil na pomoč, predvsem pa je s svojo energijo in pozitivnostjo vzpodbujal in bodril njihovega heroja. Spoznala sta se šele par dni pred dirko, po dveh dneh RAAMa pa je že izjavil, da je Marko ena najbolj neverjetnih oseb, ki jih je kdaj imel čast spoznati in da bo njegov “lifelong inspiration”. “40 stopinj on pa kar kolesari in kolesari!” Kljub obilici dela je našel čas, da je tudi nas občasno obveščal, kaj se dogaja.
“Insajder” v ekipi nam je še kako prav prišel, ko smo danes ob 3. uri zjutraj krenili v lov za tekmovalcem št. 279 Markom Balohom. Slabi dve uri smo se iz ameriške prestolnice Washington vozili proti severu. Ocenili smo, da jih bomo ujeli nekje med 49. in 50. časovno postajo – med Hancockom v Marylandu in Rouzervilleom v Pensilvaniji. Če ne bi zgrešili enega odcepa, bi ga lahko bodrili že na najtežjem vzponu tega dela poti. Žal smo ga tako nekaj časa zaman čakali ob cesti, ki ni bila prava. Po posredovanju Jake smo visoko, belo pojavo na kolesu le zagledali ravno na pol poti med obema časovnima kontrolama. Upal sem, da bomo z njim lahko vsaj del poti odtekli in mu tako po najboljših močeh pomagali, vendar so za razliko od DOSa pravila na RAAMu takšna, da v vidnem polju tekmovalca ne sme biti nobenega spremstva (razen spremljevalnega vozila), ne peš, ne na kolesu, ne na rolerjih, rolkah, …
Ubrali smo taktiko prehitevanj in ustavljanj ob progi. Tudi tu je bila potrebna izjemna previdnost, saj mora biti po pravilih avto parkiran vsaj meter in pol od roba cestišča, v nasprotnem primeru lahko tekmovalca doleti kazen. Sodniki pa so menda precej strogi, še posebej zato, ker je dirka za 2. in 3. mesto še popolnoma odprta in vsak pribitek lahko pomembno vpliva na razplet.
Ko je Marko prikolesaril mimo, smo razvili slovenske zastave in napenjali glasilke. Jaka nas je opozoril, da je Marko sicer izjemno vesel vseh navijačev ob progi, da pa je že od samega začetka skoncentriran na vožnjo, zato se z ljudmi ne pogovarja prav veliko. Skrbelo ga je namreč, da bomo razočarani nad njegovo pasivnostjo. Pozdrav z roko in bežen, vendar iskren nasmeh na obrazu človeka, ki že 8 dni nepretrgoma kolesari in ima v nogah 4500 kilometrov, je bil brez kančka dvoma vreden naše poti. Vreden več kot to! Hvala, Marko!
Tudi ekipa je bila vesela, da so zopet naleteli na skupino Slovencev. Res nas ni veliko, se pa povsod najdemo!
Marko je bil utrujen, njegovo vrtenje pedalov počasno. Videti je bilo, da vozi »na hlape« in da ga pokonci držijo le še njegova neskončna volja, odločenost in predana ekipa.
Nekaj časa smo ga tako prehitevali, nato pa odhiteli do TS 50 in ga skupaj z Jako in njegovim voznikom tam čakali. Na časovni kontroli je bilo kar nekaj ljubiteljev dirke in ekipa, ki je RAAM vozila s tandemskimi kolesi. Eden izmed tekmovalcev me je spraševal po Markovi starosti. Naslednje leto se namreč dirke želi udeležiti samostojno in precej si je oddahnil, ko je ugotovil, da Marko spada v kategorijo 18-49, sam pa v starejšo. »Nikakor se ne bi rad meril z njim!« je povedal.
Vzdušje je bilo prijetno domače – ponujali so nam kavo in vsem znane ameriške chocolate chip cookies. Starejša gospa je imela izobešeno majico, na kateri že sedem let zbira podpise vseh, ki so z dirko kakorkoli povezani – tekmovalcev, ekip, navijačev. Tudi mi smo malce neskromno na njeno prigovarjanje dodali svoje podpise. Juretovega sem zaman iskal. »Je bil vedno preveč hiter, da bi ga lahko prosila za podpis,« je dejala gospa.
Čas smo izkoristili še za pogovor z Jako, ki je povedal, da sta si z voznikom prvič v celotni dirki ponoči privoščila 7-urni spanec. Njegov obraz je razkril, da niti ekipi ne uspe ubežati  zlobni dirki, ki se sadistično izživlja nad svojimi udeleženci.
Štartali so odlično, vendar pa ko se je Strasser odcepil in ko je končno postalo jasno, da je za Marka 1. mesto izgubljeno, je nastopila huda kriza. Zmago si je močno želel in ko se mu je cilj izmaknil, ni našel več motivacije, da bi nadaljeval. Težko je najti smisel v premagovanju takšne razdalje, ko veš, da se največja želja ne bo uresničila ne glede na vložen trud. S pomočjo ekipe je vseeno uspel nadaljevati in med tem ko pišem te vrstice, je že skoraj na cilju. Tudi drugo mesto je sedaj že oddano. Vsi pa si želimo, da bo končal vsaj na tretjem, ki je, kot pravijo športni psihologi, tako ali tako hvaležnejše kot drugo.

Bela, dolgonoga pojava na kolesu se nam je na razgreti cesti, pa čeprav je bila ura šele 8 zjutraj, zopet prikazala in Jaka je na hitro naredil nekaj fotografij. Na RAAMu je procedura na časovni kontroli drugačna kot na DOSu. Tekmovalcem se ni potrebno podpisovati, zato lahko dirko nadaljujejo brez ustavljanja. Ekipa mora le po telefonu nekaj minut prej sporočiti skorajšnji prihod do časovne kontrole.
Še zadnjič smo ga pozdravili, ko je peljal mimo nas. Nekaj sto metrov kasneje se je nenačrtovano ustavil in si vzel kratek »power sleep«. Da ga ne bi zbudili, smo se tiho odpeljali mimo, pomahali ekipi in se vrnili v Washington, kjer je bilo treba kljub prekrokani noči še za nekaj uric v službo.
Kratko, a sladko bi lahko povzel moje prvo srečanje z RAAMom. Upam, da se bo takšna priložnost pojavila še kdaj. O Marku pa skoraj ne gre več izgubljati besed, ko je že toliko povedanega. Še najbolj zgovoren je v molčečem vztrajanju on sam. Čeprav se mu je cilj izmaknil, je zbral voljo in nadaljeval do konca. Zaradi tega je, pa tudi če konča na zadnjem mestu, ZMAGOVALEC!

Vasja

P.S. Na časovni kontroli sem si pri prijazni gospe “izposodil” kredo, da sem Marku na cesto napisal sporočilo. Glasilo se je: “Grmo Marko”

RAAM povzroča disleksijo, zato previdno! 🙂

Facebooktwittergoogle_plusmailby feather

5 misli o “RAAM – Race across America

  • Vasja, tole je bilo pa super za prebrat in pregledat slike ter video posnetke!
    Ravno sem si zrihtal kavo (ura je dvajset čez šest) in ob srkanju užival ob branju tvojega prispevka!
    Lep pozdrav v Ameriko!

  • Vasja, odlično! Disciplinska je izbrisala vse ‘grehe’!
    Tudi jaz ti zavidam to super izkušnjo… Hvala, ker si jo delil z nami in pozdrav čez lužo 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Please type the characters of this captcha image in the input box

Prosimo vpišite znake, ki jih vidite na sliki.

fourteen − five =

Pozor, stran uporablja piškotke. več o tem...

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Zapri