V Podbrdu je v soboto, 15.6. potekala že 12. izvedba Gorskega maratona štirih občin (GM4O). Tokrat so ga organizatorji poimenovali “prvi pravi gorski maraton”, saj je letos proga presegla dolžino 42km. Na izjemno zahtevni preizkušnji so se tekmovalci povzpeli preko Koble na Črno Prst in po spustu v Hudojužino še na Porezen – skupna višinska razlika vzponov in spustov je znašala 5.600 metrov. Sicer mednarodna prireditev, ki šteje kot slovensko državno prvenstvo v gorskem maratonu, je privabila preko 300 tekačic in tekačev. Izvrstna organizacija s strani Jožeta Dakskoblerja in njegove ekipe “graparjev” vsako leto privabi več ljubiteljev gorskega teka v Baško Grapo.
S progo je med članicami najhitreje opravila Jana Bratina (ŠD Ad-venture.si) s časom 5:13:41, sledili sta ji Karmen Klančnik (ŠD Naklo) 5:30:23 in Manja Frece s časom 5:31:25. V absolutni konkurenci je povedla Mihaela Tušar (ŠD Nanos Podnanos) s časom 5:02:22, druga je bila Jana Bratina (ŠD Ad-ventre.si), tretja pa Urša Trobec (KGT Papež) s časom 5:19:17. V moški konkurenci je povedel Marjan Zupančič (KGT Papež) s časom 4:17:25, sledila sta Toni Vencelj (TEKTONIK) 4:23:38 in Štendler Martin (AK Železniki) s časom 4:37:23.
Jana Bratina si je kot nova državna podprvakinja v gorskem maratonu pritekla uvrstitev na svetovno prvenstvo v gorskem maratonu na Poljskem, ki bo potekalo 3. avgusta v Sklarski Porebi. Čestitamo!
Jana o tekmi:
“Da sem se znašla na startu tudi letos, se imam zahvaliti Alekseju, ki me je prepričal, da se morava vsekakor preizkusiti tudi na podaljšani progi. Vsekakor sem se na štartu počutila veliko bolj samozavestno kot lani, tudi zaradi več uspešno končanih tekem v tem letu. Aleksej je zato določil taktiko, da bova v prvem klancu ostala v stiku z najboljšimi dekleti, poskusila nekaj razlike narediti v spustu in s to prednostjo zagristi v drug klanec.
Že takoj po začetku sem z Aleksejevo pomočjo v kar lepem tempu uspela pridobiti par minut pred drugimi puncami in tako je ostalo vse do sedla pod Črno prstjo. Spustila sem se v dolino in do vznožja bolj ali manj tekla sama. Čeprav sem na vmesnem razgibanem delu nekoliko popustila, sem vseeno uspela v Hudajužno, najnižjo točko maratona, prispeti z nekajminutno prednostjo pred zasledovalkami. Toda čakal me je še najtežji del – vzpon na Porezen. Klanec se že po par metrih postavi tako navpično, da ti je v trenutku jasno, s čim imaš opravka. V nogah sem začutila pomanjkanje “dinamita” in popolnoma popustila. Utrujenost vsekakor ni bila nič presenetljivega, mogoče tudi zaradi kar hitrega prvega dela. V teh nekoliko pesimističnih trenutkih, ko človek sredi hriba ne ve, kaj bi, sem se vseeno odločila, da po najboljših močeh pridem na vrh Porezna, čeprav v “slow motionu”. Medtem me je prehitela Mihaela Tušar, ki ji niti malo ni bilo videti, da bi se ubadala s podobnimi mislimi. Ena izmed res dobrih strani gm4o so vsekakor okrepčevalnice, ki so ravno prav razporejene, da si vsako naslednjo postavljaš za en manjši cilj. Na vsaki srečaš nekaj ljudi, ki te spodbudijo, ti povejo, da je “samo še malo” do vrha. Na ta način sem se klanca lotila tudi jaz. Ko dosežeš kočo na vrhu, si rešen. Sploh če nimaš težav na spustih, že veš, da boš tekmo uspešno končal. Sama sem sicer že obupala nad prvim mestom, ker tudi navzdol ne bi uspela nadoknaditi Mihaeline prednosti, zdelo pa se mi je tudi, da druge resne kandidatke, ki bi mi pobrala odlično uvrstitev, ni. Do cilja si je sledilo samo še nekaj cik cak ovinkov…
Gm4o je vsekakor tekma zase. prečkanje ciljne črte nikogar ne pusti ravnodušnega. hvala vsem, ki ste mi poslali spodbuden sms ali me spodbujali ob progi. Še posebej pa hvala Mariji in Alekseju za tehnični support in vse motivirajoče napotke. Uvrstitev na letošnjem gm4o je vsekakor moj največji tekaški dosežek in spodbuda, da se bom v prihodnosti resneje posvetila temu športu.”
