Oznaka: rekord

  • Marjan Zupančič postavil nov rekord na Slovenski planinski poti!

    Če ne še danes, pa bo zagotovo jutri Slovenijo preplavila novica o rekordu Slovenske planinske poti, ki ga je danes malo po 21 uri postavil ultramaratonec Marjan Zupančič, aktualni državni prvak v gorskem maratonu.

    Za Marjana sem slišala lansko leto, ko sem se prvič udeležila Gorskega maratona štirih občin. Letos sem si njegovo ime bolj zapomnila, potem ko smo skupaj odpotovali na SP na Poljsko. Tekma se mu tam ni izšla. Verjetno si me bo najbolj zapomnil po tem, ko sem ga nekaj kilometrov pred ciljem tega maratona prehitela. Takrat je tudi že bilo več govora o njegovem prihajajočem podvigu. Marjan me je povabil, da se mu pridružim kje na poti. Ker SPP zavije tudi v moje konce, sem ga včeraj šla pričakat h koči na Čavnu. Z Joštom Lapajnetom sva bila na vezi, da mi poroča, kako bosta napredovala (Jošt ga je spremljal iz Idrije do Cola). Ker sem bila zgodnja, sem se odločila nadaljevati proti Golakom. Tam sta se mi pridružila še Ožbej in Tadej – na vrhu smo ju že nestrpno čakali. Prišla sta iz grmovja za nami, Marjan je takoj povedal, da ga izdajajo mišice. Pri spustu mi je bilo po njegovi hoji jasno, da se muči z bolečinami. Pod kočo nas je čakal fizioterapevt, ki je na pobudo uporabnice Tekaškega foruma prišel pomagat Marjanu. Moram reči, da mi je spremljanje takšnih podvigov v resnično veselje. Da ne bo pomote – ne da se veselim nad bolečino tega, ki tekmuje, ampak takšen dogodek te res potegne in super je, če lahko nekoga spodbujaš. Imam že dva DOSa za sabo in že približno vem, kdaj pride čas, ko človek potrebuje pozitivne besede in dodatno motivacijo. Da se bo bolje počutil po masaži, da je le še par kucljev do cilja in da mu bo zagotovo uspelo tudi ‘samo’ v pohodnem tempu. Prav gotovo je Marjan ta dan in še danes potreboval ogromno optimizma okrog sebe, da je vsaj za silo ignoriral bolečino. Vsak, ki ga je spremljal, je bil del ekipe in ekipa pomeni ogromen delež k takšnemu projektu.

    Preden sem jih zapustila, sva se z Marjanom skupaj slikala. Rekla sem: ‘V čast mi je!’ Marjana si bom zagotovo zapomnila kot lovilca rekordov. Iskrene čestitke še enkrat za trmo in pogum!

    Marjan je ze 640km dolgo pot, na kateri se je povzpel na vse glavne vrhove Slovenije, potreboval 7 dni 14 ur in 45 min ter za celih 24 ur izboljšal lanskoletni rekord Klemna Trilerja! Edina ženska, ki je do sedaj pretekla SPP je bila legendardna Ruth Podgornik Reš, ki je za pot potrebovala dobrih 13 dni. Resni planinci sicer s transverzalo opravijo v približno 30 dneh…

    DCIM100MEDIA

  • Rekordnih 12 ur Šmarne gore!

    22x se je na Šmarno goro v 12 urah povzpel David Kadunc – AVI, gorski tekač in organizator 5. prireditve “12 ur rekorda Šmarne gore“. S tem je izboljšal lanski rekord 21 vzponov Ivana Šavsa. Nova magična meje je postavljena tudi v ženski konkurenci, kjer sta po 16 vzponov opravili Marjeta Gomilšak in Marija Trontelj. Najmlajši udeleženec je štel 10, najstarejši pa prek 70 let!

    Sledi kratko poročilo o doživetjih s te ultramaratonske preizušnje, ki sva se je udeležila tudi dva predstavnika Ad-venture.si; Jana Bratina in Aleksej Dolinšek.

    Vse skupaj se je začelo sredi tedna, ko sem na spletu po naključju našel obvestilo o tej nenavadni prireditvi. Tradicionalno je namreč najavljena tik pred zdajci, ponavadi ne več kot teden dni prej. Hopla, lokacija je ugodna (blizu), štartnine ni, nekaj smo v zadnjem času hodili…zakaj pa ne? Hitro sem prepričal še Jano in “posel” je bil sklenjen. Tako dolgega tekaškega treninga ali tekme še zdaleč nisva planirala in sploh nisva vedela, kaj naj od sebe pričakujeva. Jana je sicer v teku “gor zrasla”, jaz pa sem pred dobrima dvema mesecema pričel redno teči. Moj najdaljši tek do sedaj 3 ure in le okoli 900 višinskih metrov. Sedaj pa 12 ur in med 4.000 in 7.000 višinskimi metri vzpona, katerim seveda pritiče enaka količina vratolomnega spusta… Ni računice. Ampak k sreči tudi časa za veliko razmisleka ni bilo, že je bil tu petek in oba sva zopet delala do poznih večernih ur. Cel dan na nogah, potem za 1,5h spat (meni seveda ni uspelo zatisnit očesa) in “bujenje” ter odhod na štart, ki je tradicionalno ob 2. uri zjutraj! Bolj neugodna ura vsaj zame ne obstaja, je pa res, da je prireditve tako konec že za kosilo in imaš še kaj od dneva. Hja, če nisi popolnoma uničen! In kaj drugega seveda ni bilo pričakovati… (več …)