Da ne bo samo Aleksič pisal in ohranjal stran pri življenju, bom še sam dodal nekaj besed. Zadnji vikend smo se Poli, Mojca (oba naša člana), Papi in moja malenkost odpravili na frikanje v Istro. Prvi dan smo se po že tako poznem štartu iz Ljubljane morali na Vrhniki obrniti, ker sem jaz pozabil plezalni pas (se vidi da že skoraj leto nisem plezal; no razen na naši stenci).
Odpravili smo se v plezališče nad Limskim kanalom. Sonce, morje, brezvetrje …. uživancija na kvadrat. Ko so se začeli oglašati želodčki smo se odpravili na pizzo in pir, pa pol še na pir (k… pa taki športniki) v Rovinj od tam pa na plažo pod plezališče v Rovinju, kjer smo po še enem radlerču “začorili” pod vedrim nebom. Zjutraj, po fruštku na plaži pri celih 4 st.C, smo splezali cca. 10 smeri. Vreme nam ni bilo čisto pisano na kožo, saj se je z morja privalila megla in veter, tako da smo imeli takoimenovane “strašne razmere”. Vseeno smo se imeli luštno; itak :). Ko smo se odpravljali domov, me je Poli povabil na ledno plezarijo v slap Strannerbach v Maltatal (AUT).
Tako smo naslednji dan (k da ne bi imel že dovolj) Poli, Mojca in jaz odpravili na pot. Ob 9h smo pričeli z plezanjem. Ledu je bilo sicer dovolj, le moker je bil zaradi visokih temperatur. Po štirih urah plezanja smo prišli na vrh 550 metrov dolgega slapu. Sledil je dolg, pet urni sestop z “abzajli”. Kdor zadevo pozna, ve, da je zadeva zelo zamudna, sploh če naletiš na počasne naveze pred teboj in če ti ob vsakem spustu šprica umazana voda v “gobec” od prepite vrvi; hudo, a ne. Po uspešno zaključeni plezariji in doolgi vožnji do doma pa nov “šok”. Aleks bi šel na 150 km dolgo kolesarsko turo, jaz siromak pa nisem bil na kolesu od lanskega septembra.
Ker obljuba dela dolg, smo jo danes pičili še na kolo. Kje smo se vozili? Hja, pojma nimam. Vem da je bil asfalt, pa da smo šli čez Šentjernej, mimo Šmarjeških toplic in Novega Mesta, pa skozi Mirno peč in nazaj v Trebnje od koder smo tudi štartali. Ker so se me malo usmilili, smo naredili “samo” 105 km. Če se vam zdi to malo, vaša stvar, moja tazadnja ni takega mnenja. Vreme smo imeli krasno pomladansko, sicer na določenih mestih je bila cesta celo malo pomrznjena, a nič ne de. Zadevo smo uspešno izpeljali do konca. Sledila je še analiza ture in načrtov v prihodnje ob pizzi in piru (a že spet). Aja, kolesarila sva z Aleksičem, pridružila sta se nama tudi Slavko in Matej (starejša mladinca, slovenske brevet lige) in kasneje še Bojan ?, kateri še hitreje govori kot kolesari.
Torej, se dogaja. Upam, da v bodoče tudi s še kakšnim članom AD-VENTURE.SI več.
Pozdrav,
Mare.
