Mojih prvih tristo

Pred časom sem prišel na idejo, da bi poizkusil, koliko kilometrov lahko naredim s kolesom v enem dnevu. Rekel sem si, zjutraj se vsedem na kolo, se peljem pol dneva v eno smer, potem pa obrnem nazaj do doma. Računal sem na kakšnih 300 km.

Potem pa sem kakšna dva tedna nazaj o tem govoril z Aleksejem in seveda se je on takoj ponudil, da bi šel zraven. Zakaj pa ne; sem si rekel in kmalu sva že imela določen datum, trasa pa je bila še pod vprašajem. Aleksej mi je ponudil nekaj tras, a na koncu sva si rekla, da si jo bova kar sproti izmišljevala. Dan pred preizkusom, je Aleksej prišel na novo idejo, kam bi jo mahnila. Rekel sem mu, da naj jo zadrži zase, saj sem menil, da je bolje tako oz. kot pravi stari rek “če ne veš, ne boli” ali pa “pustimo se presenetiti”. Dogovorila sva se, da se dobiva v soboto zjutraj ob 6:30 na “Ižanki”.

Zjutraj vstanem ob 5h in grem ven pogledat, kakšno je vreme. Zunaj pa ŠOK. Megla, mokra cesta in mrazzzz ; 12 st.C. Ko se prišel k sebi, sem na hitro zmetal skupaj vse “zimske” kolesarske cunje in se odločil, kaj obleči, dokler se vsaj malo ne ogreje.

Ob 6h štartam. Občutki takšni kot da se vozim sredi novembra; zeblo me je in očala so se mi rosila zaradi visoke vlažnosti ozračja. Ves čas mi je rojilo po glavi, le kaj me še čaka danes. Ob dogovorjeni uri me Aleksej že čaka ves “naspidiran” in ….. začneva z najino dogodivščino.

Prve kilometre sem vozil jaz v ospredju. Nisem vedel, koliko hitro se takšne distance vozijo, zato sem vozil bolj zadržano, tam okoli 32 km/h. Aleksej, mi je dajal smerne napotke, kot inštruktor ob opravljanju vozniškega izpita. Prvi kraji na najini poti so bili Črna vas, Podpeč, Kamnik po Krimom, Borovnica in Vrhnika. Ves čas je bila temperatura 11 st.C, poleg tega, pa je bila tudi vlažnost zelo visoka. Poleg mraza, sem imel težave z “mravljinčastimi” rokami, saj so ceste v teh krajih zelo poškodovane in te na kolesu kar pošteno premetava.

Zaradi nizkih temperatur, so me začeli boleti prsti na nogah, tako da jih nikakor nisem mogel ogreti. Temu ni pripomoglo tudi brcanje v Vrhniški klanec in “gonjenje” na polno čez Logatec in Planino, pa tudi vijuganje v Kačje ride do Postojne ne. Šele ob prihodu v Pivko sva se prvič ustavila in malo slekla. Tam sem si sezul čevlje in malo pomasiral prste. Od tam naprej  mraz ni bil več problem.

Sledil je najlepši del poti iz Pivke do Divače. Lepa asfaltna cesta ves čas pelje pod vznožjem Vremščice, kjer prometa skoraj ni, zrak in narava pa sta tam online casino naravnost fenomenalna. Iz Divače, čez Lipico do Sežane na sendvič in prvo polnjenje bidonov. Od tam čez razgibane kraške vasice Dutovlje, Tomaj in Štanjel proti Novi Gorici do Dornberka, tam pa ostro desno proti Ajdovščini. Ura je bila malo čez dvanajsto, ko sva prispela do Janinega doma. Tam so nama zelo prijazno postregli z pijačo, sladicami in naju založili z energetskimi tablicami za vzpon na Col. Jani in njenim domačim še enkrat hvala za postrežbo.

Sledila je prva ura resnice, vzpon na Col. Temperatura tam okoli 26 st.C, sonce nažigalo na polno, sence od nikoder, a midva se nisva ustrašila in pogumno brcala do vrha. Tam pa spet sprememba vremena, zopet je zahladilo na 18 st.C in začelo je tudi malo rositi. Spust do Godoviča ni bil ničkaj prijazen, saj je kar pošteno zeblo. Naprej čez Idrijo, do Cerknega, tam pa še zadnji postanek na “pumpi”, polnenje bidonov in priprava na drugo uro resnice – Kladje.

Pa je kar šlo. Temperatura za vzpon primerna, temni oblaki so zakrili sonce, malce je rosilo in preden sva rekla “keks” sva bila na vrhu. Sledil je spust do Trebije, potem pa zopet “na polno” čez Hotavlje do Šk.Loke. Tam pojeva še zadnjo tablico, ter takoj naprej proti Ljubljani. V Šentvidu, sva se razšla. Aleksej je nadaljeval proti Mestnemu Logu, jaz pa po Nemški, čez Črnuče do doma – ves čas na vse, kolikor je bilo še energije.

Pridem do doma, zavriskam, pogledam prvič na števec prevožene razdalje in …. mater mu j…. šok …. 297,5 km. “A, neče moči tako lako”, obrnem, naredim še slabe 4 kilometre in ……. zmaga = 301 km.

Vesel sem, da mi je uspelo. Še posebno sem vesel, da razen pričakovanih težav z “tazadnjo” ni bilo težav z kondicijsko pripravo in da tudi danes, dan potem ni nobenega “musklfibra”.

Lepo je bilo, upam da še kdaj in hvala Aleksiču za družbo in debatiranja na najini trasi.

Aja, še številke. 301 km, 2914 višinskih metrov, čas same vožnje 10h53min ter povprečna hitrost 27,6 km/h.

Mare

Facebooktwittergoogle_plusmailby feather

2 misli o “Mojih prvih tristo

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Please type the characters of this captcha image in the input box

Prosimo vpišite znake, ki jih vidite na sliki.

eleven − 1 =

Pozor, stran uporablja piškotke. več o tem...

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Zapri