Najprej opozorilo. Tale prispevek bo bolj organizacijsko-tehnične narave in kogar ta vidik DOSa ne zanima, mu bo branje precej dolgočasno. Mogoče pa blog spremlja tudi kakšen potencialni DOSovec, ki mu vsaka informacija o logistični in organizacijski plati tega projekta prav pride. Tudi mi smo »rookie-ji« na DOSu in zato skušamo absorbirati čim več znanja in nasvetov od izkušenih, že prekaljenih DOSovcev. Nekateri to svoje znanje res iskreno in nesebično delijo z nami zelenci in zelo smo jim hvaležni (Andrej Zaman, Franci Horvat, Nevio Santin, Sebastjan Nedoh, Dušan Dundek, HVALA!).
V tem kolegialnem duhu tudi mi z veseljem razkrivamo naše »taktike« in »strategije«, ki bodo v praksi zares in dodobra preizkušene šele na dirki, kljub temu pa mogoče lahko kdo v njih že sedaj najde kakšno drobtinico, ki mu bo v prihodnosti prav prišla, ali pa tole prebere zgolj iz firbca.
DOSa se tekmovalci lotevajo na najrazličnejše načine. Število članov v ekipah močno varira – od zgolj 3 članov (kar je uradni minimum) pa do 9 (največje dovoljeno število). Tudi priprave so vsaj tako različne, kot so si med seboj različni tekmovalci. Nekateri dajo več na skrbne priprave, drugi stavijo na dobro improvizacijo.
Mi smo se odločili za relativno preverjeno formulo. Sestavili smo številčno ekipo (8 članov), med dirko pa bomo uporabljali 2 vozili. Prvo vozilo bo kombi, ki bo služil kot spremljevalno vozilo, ki bo ves čas vozilo tik za Aleksejem in ga oskrbovalo s hrano, pijačo, oblačili in navigacijskimi napotki. Za drugo vozilo, ki sicer ni obvezno (nekatere ekipe shajajo le z enim vozilom, vendar pa skoraj upam trditi, da na momente zato preživljajo peklenske muke), pa imamo izbran manjši avtodom za 4 osebe.
Celotna ekipa bo razdeljena na 2 »podekipi« po 4 ljudi, ki imajo vnaprej točno določene naloge. Medtem ko je ena ekipa v spremljevalnem vozilu (kombiju) in aktivno pomaga tekmovalcu, je druga na počitku v drugem vozilu (avtodomu). Preden se ekipi zamenjata mora pasivna ekipa v avtodomu pripraviti vso potrebno hrano, pijačo in obleko za kolesarja in zase za celotno naslednjo izmeno, spraviti avtodom na dogovorjeno mesto, kjer bo menjava, in nato še lesti h krajšemu počitku. Spanec je še kako pomemben, sej je potrebno biti v spremljevalnem vozilu ves čas 100% skoncentriran. Še posebej je to pomembno za voznika, ki vozi le nekaj metrov za kolesarjem in mora biti ves čas sposoben hitro odreagirati, in navigatorja, ki si ne sme privoščiti »kiksa« zaradi lastne nepozornosti in nezbranosti.
Ko pasivna ekipa presedla iz avtodoma v kombi pa se začne tisto »zaresno« delo. Voznik mora biti ves čas pozoren na cesto in kolesarja in kaj drugega na more početi, navigator mora prav tako biti osredotočen na svoje početje, zato sta tu še dva člana, ki ves čas pripravljata napitke in hrano, ki jo med vožnjo izročata kolesarju, Vaak zowel een Frans als Amerikaans . skrbita, da je dobro in primerno oblečen, medicinsko oskrbljen – skratka na vse možne in nemožne načine pomagata tekmovalcu, da se ta lahko osredotoča le na kolesarjenje.
V vsaki izmed 4 članske ekipe morata dva člana znati tudi kaj »pošraufati« kolo v primeru manjših okvar in nezgod, 2 pa, ko se najde čas, skrbita za redno objavo novičk na spletni strani.
Ekipi naj bi se menjali približno na 10 ur oziroma 200 prevoženih kilometrov, vendar se lahko zgodi, da bomo trajanje izmen tudi malce priredili psihofizičnim stanjem.
Še par besed o tehnični opremi. V avtodomu ne bo nič nestandardnega, bo pa zato nekaj več opreme na in v spremljevalnem vozilu. Na strehi kombija bodo obvezne rumene luči in ozvočenje, preko katerega bomo Alekseja usmerjali, da ne bo zašel s poti, poleg tega pa mu bomo dolge ure lahko krajšali z glasbo. Ozvočenje je pomembno tudi, ko je tekmovalec že precej zaspan in ko pade koncentracija, da ga lahko ekipa po mikrofonu malce predrami.
Za navigacijo je alfa in omega vsega t.i. »roadbook« oz. potna knjiga, ki jo izdela in priskrbi organizator dirke. V njej so meter za metrom opisani vsi odcepi, križišča, obvozi, itd. Navodil se je potrebno striktno držati, saj se vsaka vožnja izven trase lahko kaznuje. Ker pa je izdelava roadbooka za 1200 km pot težavna in včasih prihaja tudi do manjših napak oz. nesporazumov, ko mi nek napotek razumemo drugače kot je bil v resnici mišljen, imamo v pomoč pripravljeno še ročno GPS napravo, na kateri imamo naloženo celotno pot (ki jo prav tako priskrbi organizator) in ki nam občasno pomaga iz zagate. Kljub tehniki pa se je včasih treba držati tudi stare ljudske modrosti: Karto čitaj i seljaka pitaj!«
V vozilu bo tudi manjši prenosni računalnik (netbook), ki bo ves čas priklopljen na internet in bo omogočal, da preko spletne strani javljamo aktualno stanje in razmere. V avtodomu pa bo po vsej verjetnosti še en računalnik, preko katerega bomo objavljali slike in filmčke, saj bo tam na voljo malenkost več časa in bo lažje pretočiti multimedijo na medmrežje.
Kot sem že uvodoma zapisal, bomo vsi člani ekipe kot tudi Aleksej letos prvič na tako zahtevni preizkušnji, zato seveda dopuščam možnost, da bi kakšno zadevo lahko tudi drugače/bolje zastavili. Do takšne organizacije smo prišli po kar nekaj pogovorih in sestankih in upamo, da bo vse skupaj dobro klapalo. Upam tudi, da s tole objavo nisem preveč utrujal in da je bilo komu zanimivo branje.
Vasja