“Paklenih” 600k; Zagreb-Pula-Zagreb

Preteklo soboto sem se udeležil 600km breveta na sosednjem Hrvaškem. Brevet predstavlja še zadnjo kvalifikacijsko vožnjo za Paris-Brest-Paris (1200km), ki bo potekal konec avgusta. Ker sem slovensko šestotico zamudil, mi ni preostalo drugega, kot da se odpravim odkrivat nove kotičke hrvaške Istre. Uživancija, razgledi, dobra hrana in družba…tako vse več udeležencev opisuje brevete. Kako je bilo na teh „PAKLENIH 600k“ pa v naslednjem sestavku. No, vsaj tako sem jih sam doživel in k sreči tudi preživel! Vabljeni k branju.

Bilo je nekako takole. K sreči se je za nastop na hrvaškem brevetu opogumil še Boštjan Pečar, prekaljeni ultramaratonec s katerim sva se skupaj odpravila na štart v Sveto Nedeljo (to je zelo blizu Zagreba, zato tak naslov prispevka op.p.). Ja, prav dosti spanja s petka na soboto ni bilo, saj je bil start že ob šesti uri zjutraj. Boštjan od 400k breveta še ni sedel na kolo, več se je ukvarjal s tekom in prejšnji vikend pretekel na 24h teku v Grosupljem 150km! No, pa ga ni prav nič dajala utrujenost in z idejo „tole je pač treba prevozit“ sva vse skupaj tudi zastavila.

Neke gneče na startu ni bilo. Pravzaprav se nas je zbralo le 9 pogumnežev in posebnežev hkrati. Zakaj posebnežev? En kolesar je vozil gorsko kolo, drugi je imel pedala s košaricami, tretji alpinistično čelado, četrti komplet „pro-tour“ stil, peti večni nasmeh in dres Dinama in še bi lahko našteval. Mislim, da sem se s svojim ležečim kolesom kar dobro vklopil v to družbo!

Bolgarski kolesar, ki mu očitno niso usojeni ne slovenski ne hrvaški breveti je zopet izginil. Pravzaprav se sploh prikazal ni. No in smo se podali na pot…ja 600 kilometrov ni mačji kašelj, še posebej po tako razgibani pokrajini. Kar 7100 višinskim metrov nam je obljubil organizator Ares Bursič, sicer prekaljeni DOSovec. Ni kaj, brevet z veliko začetnico, ki zagotovo zaradi zahtevnosti ni primeren za vsakogar. Pot kolesarje vodi iz Svete Nedelje prek Jastrebarskega v Karlovac, nato do Delnic (1.KT), v Rijeko, Opatijo (2.KT), prek Kršana do Žminja in nato do Pule (3.KT) po isti poti nazaj v Žminj zatem pa do Pazina, čez Buzet do Učke, spust v Opatijo (4.KT) in po isti poti nazaj v Sveto Nedeljo.

Začetni del je ravninski in že sem se spraševal kje neki bomo pridelali vse te višinske metre. Optimist! Po približno 30 kilometrih se pojavijo „nepravilnosti v terenu“ ali drugače rečeno klanci. In vedno več jih je in vedno daljši postajajo. Po jutranji sopari se nas je vozilo 5 in nikakor ni šlo počasi! Kmalu mi je postalo jasno, da tukaj nekaj „ne štima“. Takoj, ko se je cesta postavila navkreber, je takisto poskočil tudi moj srčni utrip. In poskočil je v višave, tja, kamor na tako dolgi vožnji pravzaprav ne sme oziroma to ni najbolj pametno. A sem se nekako držal sokolesarjev vse do daljših vzponov proti Delnicam. Takrat pa je v glavi zasvetila rdeča lučka: „Takoj prenehaj s tem početjem, če ti je cilj opraviti s tem brevetom!“.

Tempo je bil enostavno prehud, oziroma sem bil sam preslab. Zato sem pri 120km pričel svoj lasten brevet tempo, ki je vključeval tudi kak počitek. Zakaj me je tako „zabilo“? DOS sem prevozil pred tremi tedni. Od takrat sem večinoma opravljal le regeneracijske treninge, saj si nisem opomogel od te dirke. Tudi koleno je še vedno boleče in pomaga lahko le čas. Strokovnjaki priporočajo čas regeneracije po tako dolgotrajni dirki med 4 in 8 tedni, lahko pa tudi 10 in več! Torej se telo vsekakor še ni uspelo spočiti za nove ekstremne napore. Drugi vzrok za visok srčni utrip vsekakor najdem v temperaturi in vlažnosti. Bilo je izredno vroče in soparno, veliko smo prevozili v megli, torej 100% vlažnost. Znoj se je samo nabiral na koži in tam tudi ostal. Nikamor ni mogel izpareti…kot bi kolesaril v turški savni, če malo pretiravam. Telo pa se želi ohladiti, zato kri črpa hitreje po ožilju. Vse zaman! Moral sem prilagoditi tempo svojemu počutju, sicer sem zato ostal sam toda bolje tako kot odstopiti na polovici poti! Človek potrebuje nekaj aklimatizacije na vroče in vlažno podnebje. Menda okoli 8 dni. Ni čudno, da te vročina in vlaga „položi“, če je nisi navajen.

Na prvi kontrolni točki v Delnicah nas je čakalo pravo razkošje! „Meni za bicikliste“, je pisalo na listih, ki smo jih prejeli in vsak si je lahko izbral kaj bo pomalical. Pravzaprav je šlo bolj za kosilo kot malico in vsi stroški so bili že vključeni v štartnino. Ares, vsa čast! Tako smo se zopet združili s prvo skupino in skupaj pojedli odlične testenine. Meni tako veliko hrane na začetku „dirke“ ne ustreza, zato sem pojedel bolj na silo. Seveda mi je bilo kasneje žal in bi vse na svetu dal za tak obrok! Dohitel nas je Ares, ki je zamanj čakal Bolgara na startu in skupaj smo se odpeljali naprej proti Reki.

Pa da ne bo kdo mislil, da je iz Delnic samo navzdol do Reke. Jok brate! Je potrebno zlesti še na prelaz Jelenje, nato pa res sledi več kot 20km spusta. Priznam, kar malce me je stiskalo, saj sem se zavedal, da bo potrebno čez kakšnih 18ur ponovno plezati čez vse te klance v nasprotni smeri. To ni najboljši način razmišljanja, zato sem si raje postavljal kratkoročne cilje. V tem trenutku je to bilo „priti živ skozi Reko“ ter doseči 2.KT v Matuljih pri Opatiji. K sreči smo se s skupino zopet ujeli pred Reko in nas je skozi to veliko mesto vodil Ares. Pot nas je vodila skozi sam center, kjer prej nisem bil še nikoli. Lahko rečem, da ima Reka tudi lepe kotičke, čeprav je res velika in posebej z obvoznice neprivlačna.

Imeli smo manjši konflikt z italjanskim šoferjem avtobusa. Skupaj smo stali na rdeči luči, ko se je Ares nežno naslonil na avtobus. Tako ni bilo potrebno odpeti noge s pedala. Zadeva je tako razhudila šoferja, da je želel z nami obračunat! Precej pogumno dejanje, če se sam spraviš na 5 kolesarjev. Ampak „vse se srečno je izšlo, zgodba ni šla v tisk in škandala ni bilo!“

Družno smo žigosali kartončke na 2.KT v Matuljih in se v peklenski vročini zapodili naprej proti Opatiji. Zares je bilo vroče, kar so potrdili tudi številni kopalci v morju! Takrat sem zopet spustil skupino naprej, se ohladil v senci in potem počasi nadaljeval. Ravno takrat so prispeli SMSi vzpodbude in dobre volje. Jana in Andrej sta kolesarila na maratonu Češenj in že prispela na cilj. Draga moja, hvala za motivacijo! Malo kasnej me je (kot bi vedel) poklical še Matej in mi zaželel vse dobro. Ja, brez prijateljev je človek ubog!

Počasi a vztrajno sem vrtel naprej in se malce boječe približeval delu poti, ki je enak koprskem 200km brevetu. To je tisti vzpon čez vas Zajci, dotični se ga najbrž spominjate 🙂 No in sva z Zockro tudi tega zmogla, sicer počasi a bolje tako kot nič! Od Zajcev do Žminja ni daleč, potem pa sledi večinoma ravna proga do Pule, kjer je bila 3.KT. Jaz imam s to Pulo slabe izkušnje, ponavadi se tam zgubim. In seveda, ne bodi len, zopet mi je uspelo! A sem ohranil mirno kri in malce po svoje našel to kontrolno točko na slabih 300km. Ni šlo brez nagrade, privoščil sem si malico. Sendvič in „vanilijev čolnič“, vam povem – sanjsko!

Večerilo se je in za mano je že bilo pol poti. Sedaj pa samo še domov, sem si mislil. Veselil sem se kraja Svetivinčenat, kjer je Ares organiziral prenočišče in tja dostavil našo prtljago! Da, prav ste slišali. Za vse kolesarje je bil najet apartma nad gostilno. Lahko si šel spat, se stuširal, spočil… Škoda bi bilo takšno udobje izpustiti. Tako sem si privoščil tuš, oskrbel odrgnjeno kožo na stegnih, se preoblekel v nova oblačila ter legel k počitku za eno uro. Prva skupina je med tem ravno odrinila v noč, spali so le 30min. Čez eno uro sta prispela še dva kolesarja; Alen in Siniša. Dogovorili smo se, da skupaj nadaljujemo ponoči ter postanek podaljšali še za eno uro. Skupaj sem tako poležaval uro in pol, vendar spanca ni bilo…premalo ali preveč utrujen, nevem.

Malo pred eno uro zjutraj smo tako trije mušketirji pognali pedala proti Učki. Pazin, Buzet…kar dobro nam je šlo in prometa je bilo zelo mala. Sreča, saj o kulturi voznikov nebi razpravljal… Fanta sta bila presenečena nad odzivi mimoidočih. Bila je sobota ponoči in kar precej zabav je ravno doseglo vrelišče. Seveda, ležeče kolo sredi noči…kaj je boljšega za opito mladino! To je bilo smeha. Siniša pa ne bo nikdar pozabil neke vasi, kjer so pred hišo stala sama dekleta. Seveda je bila neka zabava in kak vrišč sem povzročil s svojo pojavo.. :)) Menda so klicale za nami naj pridemo nazaj, kdo bi vedel! Morda pa je fantoma že malo delala domišljija? Čez nekaj km mi pravi Siniša:“ E, pa mogao bi da pokupiš eno tri komade odmah!“ To je bilo smeha!

No, malo manj smeha je bilo med vzponom na Učko. To je en tak precej resen hrib, še posebej, če imaš za sabo že 400km. Povzpneš se skoraj na 1000m nad morjem, prva 2 kilometra vzpona pa sta zares zahtevna. Govorilo se je o 18% naklona, skratka strmo je. In ni in ni konca, ker greš tako počasi. Na vrh sva se pripeljala z Alenom ter se nemudoma spustila v dolino. Nič kaj toplo ni bilo in še sedaj mi ni jasno zakaj nisem oblekel vetrovke. Ja, zaspana glava – nicht gut! Tudi med spustom se nama je nevarno spalo. Kasneje so prav vsi priznali, da bi na teh 10km hitrega spusta skoraj zaspali na kolesu. Aj jaj jaj.

Spet Matulji in kontrolna točka. Tako, sedaj pa pot že poznamo in cilj „se že voha“. Privoščil sem si zajtrk, sendvič, vroč kakav in kokakolo. Celo vetrovko sem se zatem spomnil obleči, hrana dela čudeže! Svojemu nesrečnemu in bolečemu kolenu sem namenil še 2 lekadola, čeprav je to bolj „za glavo“ kot za koleno. Tedaj je prispel še Siniša, vidno utrujen in brezvoljen. Rekel je da ima dovolj, da ne more več, da je utrujen in naveličan. Predlagal sem mu da se spočije, nekaj poje in popije. Časa je še dovolj, poti pa le še 200km. Zagotovo mu bo uspelo, le brez panike. Sam pa sem se odpravil dalje.

Reka se mi je zdela ob povratku veliko bolj prijazna. Seveda, ob sedmi uri zjutraj na nedeljo ni ravno prometa! No, klub vsemu mi je zopet uspel navigacijski kiks in s pomočjo domačinov sem našel pravo cesto proti Čavljam. „Naj se zabava začne“, sem si mislil in zagrizel v tistih dobrih 20km vzpona proti Jelenjem. Kar dobro mi je šlo, počasi a enakomerno. Tudi vročina še ni pritisnila in mislil sem si, da mi pravzaprav ni nič hudega. Najhuje je za mano, Učka je padla, sedaj pa še tale vzpon, nato klanec iz Delnic na Vodnjak potem pa več ali manj navzdol do cilja. Odlično!

Dohitela me je prva skupina! Kako je pa to mogoče? V Reki se je Dušanu strgala prestavna „zajla“. In potem so stali 4 ure, preden mu je en drug tekmovalec dal svoje kolo, saj je sam odstopil. Ja, tako je to na teh brevetih, človek marsikaj doživi! Medtem, ko so čakali na novo kolo, so spali v travi pri bencinski črpalki in jih nisem opazil, ko sem peljal mimo. Boštjan mi je na cilju povedal, da se sploh niso mogli domislit, kako bi hitreje rešili nastalo situacijo 🙂 Zaspanost+utrujenost=zanimive reči 🙂

Vsak po svoje smo nadaljevali do Delnic in odrešilne 4. KT v hotelu Risnjak. Ne znam povedat, kako sem se veselil „menija za bicikliste“. Točno sem vedel, kaj bom naročil in zmazal sem vse do zadnje drobtinice. Pa še 4 kose kruha za povrh. Natakarica mi je prinesla še led za na koleno in po tem kratkem postanku sem bil kot prerojen. Se zrihtam, mislim it: „puf“ po rami – pride Siniša! V Opatiji na robu odstopa sedaj pa poln energije. Hitel je razlagat kako je bil na koncu z močmi a sem ga podžgal, da je nadaljeval. V Opatiji je v kafiču zaspal za mizo, se zbudil, popil še eno kavo, pojedel gel in sedaj gre ko raketa. Ja, vse je v glavi, zares!

Še 130km do cilja, sedaj pa ni več skrbi-sem si mislil! Še vedno pa jih je potrebno prekolesarit in take razdalje marsikdo v življenju ne naredi v enem kosu. Koleno me je ves čas opominjalo, da ne smem pretiravat, tako sem enakomerno vrtel pedala v nizkih prestavah z visoko kadenco. Vse skupaj mi je šlo že malo na živce, 600km je le dolga pot. K sreči sem imel pri sebi predvajalnik glasbe. Brez tega si tega zadnjega dela poti ne predstavljam. Še 100km, še 70km… Sedaj sem že vedel točen prihod na cilj, to bo med 17 in 18 uro. Še 4 ure…še 3 ure…goni, goni, goni. Ni druge!

Vreme se nas je usmililo. Prav nikogar ni zmočil dež, čeprav so nam povsod grozile nevihte. Je mar Ares tudi to organiziral? Tako je bila cesta od Delnic do Karlovca skoraj ves čas mokra, tik pred nami je moral zelo močno deževati. Še malo in Karlovac. Sedaj pa res le ravnina do cilja. Za popestritev sem se še malce zgubil in si ogledal mestno jedro, zatem pa na pravo cesto in…? Navadni kolesarji bi rekli „glavo na belanco in do dile“. Ne ležečem kolesu nasloniš glavo nazaj in pritisneš na pedala, da gume jočejo. Tako nekako je tudi bilo, ne jedel, ne pil nisem teh zadnjih 50km. Le cilj, cilj in še enkrat cilj. Dosti teh cest, vročine, sopare, hrane, napitkov….dosti vsega, le končati čim prej, sleči prepotene cunje, spiti mrzlo pivo in počivati. Prav zanimivo, včasih se zgodi, da je breveta prehitro konec! No, tokrat sem bil nadvse vesel da ga bo končno konec. Enostavno sem bil ubit.

Sveta Nedelja, o ti kraj svetega imena! Tik pred 17to sem prispel na glavni trg, še prej kot sem predvideval! Veselja pa nobenega, niti žalosti ali jeze. Enostavno ena pomiritev, da sem na cilju, da je „tortura“ mimo, kvalifikacije opravljene. Konec dober, vse dobro. Res, ko si popolnoma „spit“ ti je vse ravno. In tako nekako sem se počutil popoldne na trgu tam v Sveti Nedelji. Našel sem Aresa in prvo skupino. „3 minute smo došli izpred tebe,“ mi hiti razlagati. Izgleda, da sem resnično pritiskal teh zadnjih 50km. Obvezne čestitke, podpis kartončka ter zasluženo in res ZASLUŽENO mrzlo pivo.

Ares nas je presenetil še z nagradami. Kdor je prišel do cilja, je prejel darilo kolesarske trgovine, ter napitek in čokoladico. Res lepa gesta, kot češnja na vrhu že tako briljantne organizacije breveta. Kljub vsemu pa sem ob polnem kozarcu izjavil: „ Paklenih 600k, nikada više, ovo je težje nego DOS!“

Kaj torej reči ob vsem tem? Zagotovo je bila to ena najtežji stvari, kar sem jih kdaj naredil. Ampak zato to počnemo, ker je težko, ne ker bi bilo lahko. Prislužil sem si medaljo Super Randonneur za prevožene vse brevete v eni sezoni. Tako sem se dokončno kvalificiral za PBP avgusta…A več kot to, spoznal sem nove prijatelje, videl nove kraje, doživel marsikaj… Brevet je bil organiziran odlično, tega se ne da dovolj pohvaliti. Proga pa je bila pač težka, to se je vedlo že prej. Edino kolesarjenju čez velika mesta bi se jaz raje odrekel…ampak že mora tako biti.

Potem so mnoge majhne stvari,ki se zgodijo in jih ne pozabiš nikoli, lahko bi napisal celo knjigo! In so ljudje, ki te zpodbujajo in so s tabo tudi če jih ni ob tebi. Še posebej hvala tistim, ki ste “dežurali” med brevetom; Jana, Andrej, Matej, Simon, Jure, mama… Seveda ne bi šlo brez določenih tehničnih zadev; hvala Peteru Osterveršniku za zadnji obroč, Juretu za nosilec luči in Mihi Peterlinu za kinesiotaping kolena.

Obljuba dela dolg(eg)a in ta bo res daljši. Paris-Brest-Paris, prihajamo!

Facebooktwittergoogle_plusmailby feather

4 misli o ““Paklenih” 600k; Zagreb-Pula-Zagreb

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Please type the characters of this captcha image in the input box

Prosimo vpišite znake, ki jih vidite na sliki.

19 − 19 =

Pozor, stran uporablja piškotke. več o tem...

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Zapri