Takole smo se o trenutnem stanju pošalili po koncu današnjega polmaratona! No pa šalo na stran, kolikor vem, smo s preizkušnjo vsi prijavljeni v okviru AD-venture.si/AO Železničar skupine zelo uspešno opravili. Najprej vsem vam, ter tudi ostalim tekačem iskrene čestitke!
Sedaj pa še moj pogled na dogajanje. Vse skupaj se je včeraj zvečer začelo s “testeninko”. Ta prireditev ima predvsem družabni namen, no pa še nekaj se da pojest za bon, ki ga prejmeš ob prijavi. Pretirane gneče ni bilo, kot so me mnogi svarili. Pogrešalsem le “degustacijo zdrave hrane” kot so oglaševali poprej. V veselem vzdušju smo kovali načrte za današnji nastop in zraven seveda pridno polnili glikogenske rezerve s testeninami 🙂 Ko smo tako posedali v pasaži maximarketa nas je varnostnik skoraj do mrtvega nasmejal z izjavo: “Ko se boste naveličali, lahko tudi greste!” Plan za dan D: zbor ob 9:30 pri Papiju!!
In res, zbudili smo se v večinoma deževno jutro, vendar se nas je vreme usmililo in je tek minil brez dežja. Celo sonce je kdaj sijalo. No, lepo po vrsti… Res smo se zbrali pri Sašu “papiju”, kot je bilo dogovorjeno. Še zadnje priprave, kak napitek, preoblačenje in že čisto zaresno ogrevanje na Slovenski cesti. Malce me je v slabo voljo spravil merilec srčnega utripa, ki nikakor ni želel sodelovati…je kazal 0 ali 100% hehe. Seveda potem v množici tekačev sploh ni vedel kaj naj prikazuje in je k sreči bil tiho. In smo se ogreli. In smo se postavili v “boxe” po pričakovanem času. Malce večji apetiti ne škodijo – 1:42 oz 3:30 bo kar pravšnji za nas. No in je Jankovič ustrelil s pištolo, prestrelil štartni napihljiv mostiček tako da je bila potrebna intervencija varnostnikov hehe. In že smo tekli!
Skupaj smo začeli Poli, Vasja, Andrej in js. Poli je očitno imel neko nam neznano motivacijo in je že v začetku kar dobro zastavil tempo. Tako sva kmalu skupaj tekla sama. No, šlo je kar dobro in po parih km se mi tempo ni več zdel prehud, tako sem počasi padel v pravi ritem, tudi nasmešek se je počasi zarisal na obrazu. Po svoje še dobro, da pulzmeter ni delal, se vsaj nisem obremenjeval s tem. Dokler je bilo dihanje umirjeno in so noge tekle, se tako ni bilo česa bati! Počasi sva tako obdelovala okrepčevalnice eno za drugo. Sam sem sicer imel vso pijačo in gele pri sebi, Poli pa je na okrepčevalnicah imel malce dela. Pristop s pasom v katerem nosimo gele in napitke se mi zdi kar primeren, saj lahko tečemo brez menjave ritma zaradi postankov na okrepčevalnicah. Prav tako lahko piješ po požirkih- in to pijačo katere si najbolj navajen. Na ta način sem vsake 2km spil požirek energijske izotonične pijače-ravno toliko da ni suhega občutka v ustih, hkrati pa ima telo nek stalen vir energije brez obremenjevanja želodca.
Tako je prvih 11km asfalt pred mano teptal Poli. Potem pa sva se vedno bolj izmenjavala in vlogo lokomotive sem kmalu prevzel. Pa ni bilo prevelike krize, ob poti se je našla kaka godba na pihala ali harmonikaš, seveda ne gre pozabiti kakšne mične tekačice 🙂 Že sva zakoračila na zloglasno Dunajsko cesto, ki se vsem udeležencem maratona tako zelo vleče, saj do cilja ni več daleč! Tu sem si privoščil še moj gel, ki sem ga do sedaj nosil s sabo. Medtem ko je na začetku Dunajske pihal močan nasprotni veter, je pred ciljem potihnil in prikazalo se je sonce. S Polijem sva dvignjenih rok skupaj pretekla ciljno črto-s časom, ki je oba pozitivno presenetil: 1h37min.
Pred nama sta v cilj pritekla že Boštjan T. in Marko E. ostali iz naše skupine pa so z majhnimi zaostanki prihajali za nama.
Kaj reči po vsem tem? Kljub temu, da naše priprave na to preizkušnjo niso bile vzorne, smo 21km pretekli brez večjih težav. Kjer je volja je pot, oziroma kot pravi Dušan Mravlje: “Med glavo in nogami je zelo debel kabel!” Se vidimo prihodnje leto – čas je da vsaj nekateri zakorakamo v “tapravo” kategorijo, torej sloviti Maraton, ki meri 42,195km.[flagallery gid=5 name=”Gallery”]
Skratka…cel žur!
hehehe, kaki klošarji tam v podhodu 😀