Vtisi s svetovnega prvenstva na Poljskem!

O svojem krstnem nastopu in 18. mestu na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu je Jana Bratina zapisala nekaj besed. Po krajšem dopustu smo uspeli pripraviti tudi filmček s Poljske. Vabljeni k ogledu in branju! Jana se v teh dneh že pripravlja na  izbirno tekmovanje za septembrsko svetovno prvenstvo v krajši gorski disciplini, ki bo ravno tako potekalo na Poljskem. Želimo ji veliko motivacije ter hitre noge!

Čeprav sem imela v načrtih za letošnjo sezono 2 maratona – GM4O junija in Učka trail septembra, je nepričakovano vmes stopila še Poljska. Na povabilo, da v reprezentančnem dresu zastopam Slovenijo na SP v gorskem maratonu, sem se odzvala s spoštovanjem in željo pridobiti nove izkušnje v tej disciplini. Ostal je le dober mesec za počitek in trening, vmes še nekaj tekem, tako da je bil kakšen dan kar naporen. Testiranje zmogljivosti v VO2Optima tik pred odhodom je bilo zame zelo motivirajoče, zato sem se že kar veselila štarta. Zadnji dan pred tekmo pa je bilo že drugače, še posebej po dolgi vožnji, spremembi dnevne rutine in nato na ekipnem sestanku, kjer smo bili dokončno postavljeni pred dejstvo, da bomo naslednji dan ‘trpeli’ vročino in tehnično zahtevno progo. Napadla me je slaba volja in želja, da čim prej odtečem. Na žalost na prizorišču ni bilo kaj posebej slutiti, da se bo vsak čas začela tekma, tako da ni bilo nekega predštartnega navdušenja, ki je ponavadi prisotno in dodatno dvigne tekmovalce. Prvi del klanca ni bil zahteven, potem pa se je začela tipična pot, sestavljena iz večjih kamnov, na nekaterih mestih so bile kar stopnice. Tukaj sem že ubrala ‘pohodno’ varianto, tik pod vrhom pa se je spet dalo teči. Sledilo je nekaj ravnine in blag spust z vmesnimi kamnitimi potkami. Za prehitevanje smo se tekmovalci opozarjali, ker bi vsaka napaka lahko stala najmanj zvina gležnja. Nekako do obrata nas je čakal še en strmejši odsek, ostalo pa je bilo v stilu gor-dol. Prihod do obrata je vsekakor blagodejno deloval na mojo psiho, čeprav sem tudi vedela, da je cilj še daleč. Zaradi utrujenosti je bilo treba biti pri vsakem koraku še bolj previden. Niti enega koraka se zaradi skal in kamnov ni dalo predvideti, tako so razgledi bežali mimo nas brez pretiranega občudovanja. 10km pred ciljem sem se veselila naših navijačev – najprej Alekseja s kokakolo in Jožkovih Graparjev, ki so nas polivali z vodo. Čez par kilometrov je bil cilj že na vidiku. Pred sabo sem imela še Angležinjo in Poljakinjo, vendar ni bilo ‘dinamita’ v nogah in prave motivacije, da bi ju malo pred ciljem prehitela. Prihod v cilj je bil –  veselje, odrešenje, bolečina, ponos, čudni občutki v nogah, žeja… Utrujenost, da ne veš, kako točno se počutiš.

Da sem bila lahko del te izkušnje, bi se zahvalila Atletski zvezi Slovenije za povabilo, Jožkotu Dakskoblerju za organizacijo, vsem Graparjem za njihov entuziazem, ostalim navijačem ob progi in doma ter še posebej Alekseju za vse vloge, ki jih prevzema, da imam letos tako dobre noge!

Jana_SP