Dirka okoli Slovenije je ekstremna kolesarska dirka. Razdaljo 1.188km z višinsko razliko okoli 14.000 metrov ni nikoli mogoče premagati z lahkoto, ne glede na to kakšne kvalitete kolesar si. Svoje vedno doda še vreme, ki je bilo letos zopet zelo zahevno za kolesarje. Vsakdo, ki se loti takšne ekstremne dirke, si zasluži čestitke in poklon. Zatorej iskrene čestitke vsem letošnjim tekmovalcem in njihovim ekipam, ne glede na rezultat. Ste del peščice ljudi, ki deli takšna neverjetna doživetja. Zato ste nekaj posebnega.
Letos sem imel priložnost delati z Gregorjem Simčičem, ki sicer kolesari in sanja o DOSu že vrsto let. Predlani je bil prisoten na dirki kot spremljevalec kanadske kolesarke Caroline Vanderbulk, in je spoznal DOS extreme v najbolj neugodnih vremenskih razmerah v njeni zgodovini. Vseeno volje ni izgubil ter se je sklenil v letošnjem letu pripraviti ter izpeljati svoj krstni DOS. V novembru lani se je prijavil na razpis našega športnega društva ter pričel z vodenimi pripravami na Dirko okoli Slovenije, ki so intenzivno potekale 6 mesecev. To pomeni, da se je načrt treninga ves čas dopolnjeval ter prilagajal Grogorjevem napredku ter času za trening. Trenirati za takšno dirko ob redni izmenski službi ter družini ni mačji kašelj! Ampak Gregor z nadimkom “trmasti” ne pozna izgovora. Plane je izpolnjeval z vso vestnostjo, ter v času od 18. novembra do 10. maja opravil okoli 380 ur treningov ter 8600 kilometrov treningov na cesti in trenažerju. S tem je dokazal, da se da na DOS kvalitetno pripraviti z manjšo količino in večjo kvaliteto treniranja! Na ta način se je izognil poškodbam in boleznim, saj razen manjšega prehlada, ki je trajal 3 dni ni imel kakšnih zdravstvenih težav.
Dirko smo pričeli z željo po dosegu časa okoli 60 ur, predvsem pa priti na cilj v časovnem limitu ter brez poškodb. Sam sem prevzel odgovornost za taktiko ter oskrbo Gregorja s hrano, pijačo, opremo ter vsem kar je potreboval na poti, pri tem pa je pomagala Jana Bratina-članica moje ekipe z lanskega DOSa.
Dirko smo začeli zmerno in brez “pritiskanja na plin” ali lovljenja ostalih tekmovalcev. Ker smo štartali čisto na začelju, smo se kmalu znašli na zadnjem mestu, vendar tako ni moglo ostati dolgo. Kmalu smo pričeli dohitevati tiste, ki so pričeli prehitro ali pa naleteli na kakšne druge težave. Gregor je izjemno dodelal svojo tehniko poganjanja in je vse vzpone vozil z visoko kadenco. Tako je prihranil ogromno energije, ki jo je izkoriščal na ravninskih delih-tam smo vedno bili zelo hitri.
Težave so se pojavile med vzponom na Vršič, kjer je bilo zelo vroče, vzpenjali smo se ravno sredi dneva v največji pripeki. Vse to je povzročilo veliko slabost, bruhanje, prebavne motnje…skratka zelo neugodno stanje, če te na kolesu čaka še skoraj 800km! V Kranjski gori smo zato planirani postanek še malce podaljšali in v dobrem tempu nadaljevali do Šenturske gore, kjer se je ponovno zalomilo. Očitno je dehidracija zahtevala svoje in zopet enake težave; prebava je odpovedala. Tako nas je čakal zelo mučen vzpon na Črnivec, ki ga je Gregor sicer premagal, vendar izredno počasi. Ker že od Kranjske gore naprej ni zadosti pil in jedel, smo se bali najhujšega; popolnega izčrpanja in odstopa. Gregorja smo zato preventivno z avtom odpeljali na urgenco v Mozirje, kjer je prejel infuzijo, ostalo zdravljenje pa ni bilo več potrebno. Želodec se je umiril in ob povratku v Gornji Grad je zajahal kolo ter v svojem običajnem slogu drvel naprej. Z vzponom na Sleme je opravil brez težav in tedaj smo vedeli, da smo težave premagali.
Vsa nadaljna pot do Prlekije je potekala popolnoma brez težav in po načrtih. Spet smo pridobivali prednost glede na časovnico ter prehiteli tu in tam kakšnega tekmovalca. Pričenjalo pa se je slabo vreme in v Šmarju pri Jelšah smo bili že popolnoma premočeni. Temperature so bile še dovolj visoke, zato dež ni pomenil velikih težav. Situacija pa se je naglo spremenila v etapi do Krškega, kjer so bila prava neurja ter orkanski veter. Dež je sicer padal v presledkih, toda izjemno se je ohladilo. V Beli Krajini se je mraz še stopnjeval, dež pa padal še močneje. Gregorja je zeblo in premočilo, zato smo se odločili, da na vrhu prelaza Brezovica pred Kočevjem napravimo daljši postanek. Gregorja smo spravili v ogret kombi ter ga popolnoma preoblekli. Spal je dobro uro, medtem se je pričelo daniti in dež je malce ponehal. Opremljen z dvema slojema nepremočljivih oblačil ter alpinističnimi rokavicami je nadaljeval v odličnem tempu. Tako opremljen je prispel tudi na cilj v Postojni v času 61 ur 13 minut; kljub vsem zapletom in 2 skorajšnjim odstopom je zastavljen čas le 1h 13min daljši od planiranega, govorimo pa o dirki, ki traja 2 dni in pol.
Zopet se je pokazalo, kako pomembna je spremljevalna ekipa na DOSu. Kadar ni težav, lahko tekmovalca spremlja vsak. Ko se pojavijo resne težave in postaja odstop realna možnost, je izkušena ekipa ključna za uspeh. Zelo sem vesel, da sem lahko pri srečnem razpletu pomagal tudi sam; s svojimi lastnimi izkušnjami ter znanjem pridobljenim drugje. Še enkrat bi se zahvalil dr. Bogomiru Humarju, ki je z nasveti priskočil na pomoč v najbolj kritičnem trenutku.
Iskrene čestitke Gregorju ter preostanku spremljevalne ekipa. Res ni bilo lahko, ampak sedaj lahko vsi rečemo, da se je splačalo. Ta doživetja so namreč neprecenljiva in v timskem duhu je bistvo Dirke okoli Slovenije. Lepo je bilo sodelovati z vami! Srečno.
Aleksej Dolinšek
