Z Aleksejem sva si letos omislila spet nekoliko drugačen dopust. Po navdušenju z Gorskega maratona štirih občin sva se odločila podati po poti ultra preizkušnje Velebit Treking in na ta način spoznati “čare” te tekme, ki se je bova udeležila v prihodnjih letih. Glede na poletne sušne razmere in na to, da bova 3 dni sama brez spremstva in kakršnekoli pomoči, sva se na dopust zelo dobro pripravila, predvsem glede organizacije prevoza, hrane, pijače in ostale opreme. Potrebno je bilo zapakirati predvsem veliko vode, ob vsem tem pa nahrbtnike ohraniti čim lažje. Kljub vsemu se je našel prostor še za orglice – nujen pripomoček za preganjanje divjih zveri in za slamnik – brez tega v divjini pač ne gre.
Najina pustolovščina se je začela v Karlobagu, kjer sva oprtala nahrbtnike in se z avtobusom peljala proti Paklenici. Ob največji vročini sva jo ubrala proti parku in do Doma v Paklenici je od naju že pošteno teklo. Od tu dalje sva se znašla v samoti in do prvega bivaka na Ivinih vodicah srečala samo enega pohodnika. Bila sva že tako visoko, da se je odprl razgled na morje, sicer meglen zaradi vročine in dejstva, da tu že več mesecev ni deževalo. Najin cilj prvi dan je bil bivak Vlaški grad. Ker sva bila v prednosti s časom, sva proti večeru dosegla še Sveto brdo. Večerja iz konzerv, šilce žganega in že sva v družbi radovednih polhov zavita v spalke prav lepo zaspala.
Naslednje jutro je bilo treba najprej napolniti prazne bidone in mehove. Točenje vode, ki je curljala iz skalne razpoke je bilo precej dolgotrajno, vendar okus te “žive” vode zelo poživljajoč. Hoja po stezicah čez grebene s pogledom na morje in na Liko je bila pravi užitek. Tu in tam so naju table opozarjale na previdnost in izogibanje neoznačenim terenom zaradi možnosti min. Nekako do poznega dopoldneva sva dosegla najvišji vrh Velebita – Vaganski vrh. Tu sva celo srečala 2 planinca, ki sta prišla iz Paklenice. Za njima sva se tudi midva spustila nekoliko v dolino, kmalu pa nadaljevala naravnost – najin cilj tistega dne je bil še precej oddaljen. Ker so to nekoliko bolj obljudene poti Velebita sva srečala še nekaj “sotrpinov” tiste poletne vročine. Z vodo sva se oskrbela iz “bunarja” tik pred zavetiščem Struge.
Z nekaj postanki za ploščico in dvig sladkorja sva dosegla Rujno polje. To je resnično ogromna ravnina z makadamsko cesto. Pred leti je tam gorelo in pokrajina je bila resnično na pogled skoraj kot puščava v zgodnjem popoldanskem soncu. Počitek sva si vzela pri cerkvici, posvečeni Materi božji in se osvežila z ne ravno čisto vodo iz “bunarja”. Voda v najinih bidonih je zaradi tabletk tako dobila okus po bazenu. Ni se nama sanjalo, koliko časa bova porabila za pot do bivaka, kjer naj bi prespala, ampak po obrisu skal na obzorju se je zdelo precej daleč. Za Velikim Rujnim sva pešačila še čez Malo, potem pa se je pot spet začela nekoliko vzpenjati. Šla sva mimo ovčarskih naselj, ki so nakazovala, da je bilo nekoč kljub vsemu tu zgoraj nekoliko več življenja. Tudi bunarjev z vodo je bilo kar nekaj, čeprav sva se temu celo pot čudila. Ni se nama dalo ob vsakem ustavljati in dopolniti zalog vode, kar se kasneje ni izkazalo za najbolje. Zadnji del poti skozi gozd se nama je že nekoliko online casino bledlo od celodnevne hoje in sanjala sva o največjih presežkih kulinarike, ki si jih bova privoščila, ko prideva v dolino. Končno sva se znašla pred vznožjem skalovja in znamenitega Stapa. Popoldansko sonce in veličina razgleda je vsekakor poplačala prehojene kilometre. V upanju, da se čimprej odpočijeva, sva krenila na pot proti bivaku, ki pa ni bil tako blizu, kot sva predvidevala. Še pred mrakom pa sva dosegla takrat od boga poslano zavetišče in svežo vodo. Ravno takrat sta z druge smeri prispela tudi planinca srednjih let, z zares ogromnima nahrbtnikoma, saj bosta na poti več časa, kot midva. V trenutku, ko sem izvedela, da je bunar prazen in da se tud iz podzemnega zajetja ne da načrpati vode, mi je padla volja. Oba skupaj sva imela mogoče liter vode rezerve. Tudi Hrvata nista bila bistveno na boljšem. K sreči smo dobili v bivaku še nekaj vode v bidonu in plastenki. Prisvojila sva si plastenko vode “Jana”, v kateri je sicer plavala mrtva žuželka. Tabletka klora in tabletka izotonika sta naredili iz nje najboljšo vodo. Dejansko se v takih trenutkih zaveš, v kakšnem blagostanju živiš in koliko resnično je vredna kaplja vode. S to dobro polovico litra sva preživela noč, ki ni bila prav nič sladka kot prejšnja. Z izjemo enega dogodka, ki pa se nama takrat mogoče ni zdel tako smešen. Zgodaj zjutraj so nas v bivaku prebudili nenavadni zvoki. Eden od hrvatov je postvetil, da bi ugotovili, od kod prihajajo. Nakar zavpije: “Puh! Puh je pao u kantu!” Ja, če niste razumeli, še polh je bil žejen in je padel v čeber z vodo in se poskušal rešiti. Spravili smo ga na prostost, po zlu je šlo pa še nekaj vode.
Z Aleksejem sva nameravala kreniti na pot še preden se zdani, da bi čimdlje prišla še preden začne sonce žgati na vso moč. Računala sva, da bi do naslednje vode prišla v približno petih urah. Hodila sva molče v soju čelnih lučk in tolkla s palicami, da bi medvede opozarjala, naj ne hodijo blizu. Po neuspešnem iskanju bunarja po brezpotju, sva sklenila čimprej doseči Šugarsko dulibo, kjer naj bi nekaj vode, po zagotovilu Hrvatov, še bilo. Vsaj zase lahko rečem, da sem imela takrat že vsega dovolj in resnično lepi razgledi me sploh niso pritegnili. Nekoliko boljše volje sem postala, ko sva na tleh ob poti našla plastenko z vodo. In tudi nič čudnega ni plavalo v njej. Kakorkoli, če bo kriza, bo več kot odlična! K sreči nama je ni bilo potrebno uporabiti, ker sva dejansko še pred predvidenim časom dosegla težko pričakovan vodnjak z vodo. Potrebno jo je bilo le precediti skozi gazo ter jo obogatiti s klorom in elektroliti. Naredila sva nekoliko daljši počitek in praznila še zadnje zaloge hrane. Na vrsto so prišle tudi nenavadne kombinacije, npr. “flapjack” s tunino pašteto.
Da sva pri koncu najinega romanja so dokazovale tudi oznake z imeni cilja in s sicer nič kaj vzpodbudnim številom ur hoje. Ja, zadnje ure so se presneto vlekle! Gor, dol, med drevesi, čez drevo… Zadnji del je bilo spet potrebno hoditi pod žgočim soncem… Peklo pa ni samo od zgoraj, tudi podplati so se vedno bolj upirali vsakemu koraku. Še zadnji vzpon na Jelarjevo in pogled na Baške Oštrije – uspelo nama bo! Toda kaj, ko je morje še tam daleč, še do Karlobaga je treba priti! Po pretehtanju vseh možnosti in seveda upiranju po najlažji varianti, da dvigneva palec in se do morja pripeljeva, jo mahneva kar po zračni liniji. Grob makadam, pod katerim so napeljevali telefon ali vodo ali karkoli že, je najhujši del cele poti. Sonce, čeprav je že pozno popoldne, žge točno vate, poskušaš se prebiti čez kamenje in robido, ne da bi padel po strmini navzdol… Ob bolečini v podplatih pozabiš, da moraš še kaj popiti… Dobesedno odštevaš metre, ko se nenadoma znajdeš na asfaltu, med hišami. Še kakšen kilometer naju loči od avta. Posnameva izmučene obraze in umazane noge in se počasi spakirava za plažo. Še prej pa vase stočiva litre radlerja, piva in radenske. Ja, žeja je huda! Še dva dni se namakava v morju in poskušava sprati 3-dnevno pot s sebe. Po tem, ko se naveličava iskanja sence na plaži in ko spoznava ter pokomentirava vse počitnikarje v kampu, se odpraviva proti domu. Dogodivščina brez primere in spoznanje, da so tisti, ki se podajo na to tekaško preizkušnjo v divjini, resnično junaki.
Jana
