Avtor: vbocko

Čutim skoraj dolžnost, da še kaj napišem zaradi vseh, ki ste tako vneto spremljali Aleksejevo borbo in iskreno navijali in držali pesti zanj! In ni vas bilo malo! Že na sami dirki smo bili presenečeni nad obiskanostjo in množičnimi komentarji, ki smo mu jih z največjim veseljem prebirali po mikrofonu, vendar pa niti ni bilo časa trezno oceniti, koliko je tega zares bilo. Šele ko sem prišel domov, oddremal nekaj uric, se zbudil in šel na spletno stran še enkrat prebirat vaše komentarje, mi je postalo jasno, da Aleksejeva ekipa ni štela le 9 članov temveč mnogo, mnogo več!! Poleg tega smo sedaj dobili takšno zalogo vicev, da lahko izdamo knjigo.

Že med dirko, ko so se odstopi začeli vrstiti kot po tekočem traku, smo videli, da mesarskega klanja ne bijemo samo v ekipi AD-VENTURE z Aleksejem na čelu – rookie-ji na DOSu, ampak tudi najizkušenejše ekipe, za katere je bila to že četrta zaporedna Dirka okoli Slovenije. To pa se kaže tudi sedaj, ko je DOS končan. Berem spletne strani ostalih tekmovalcev in vidim, da smo bili vsi v istem dreku (oprostite izrazu!). Tudi izjava Jureta Robiča v cilju je nazorno pokazala, s čim so se tekmovalci letos spopadali. Takšne razmere pa so prinesle tudi nekaj lepega. Ker se je velika večina tekmovalcev kmalu prenehala boriti med seboj in dirkati na najhitrejši čas in so bitke bili le še sami s sabo in z neizprosnim vremenom, je zavladal iskreno kolegialen duh in tako tekmovalci kot ekipe smo po najboljših močeh spodbujali in bodrili eden drugega in držali pesti, da nam le uspe zvoziti do cilja.

Za analize Aleksejeve vožnje bo še več kot preveč časa. Po bitki je vsak general in če bi bil človek vedež, ne bi bil revež! Glede na neizkušenost lahko mirne vesti trdim, da smo delovali dobro in naredili maksimalno, kar se je dalo. Aleksej nas je s svojo voljo, odločnostjo in neverjetno psihično pripravljenostjo in prisebnostjo vse osupnil, kljub temu, da smo se že prej zavedali, da je vsega tega sposoben. Zakaj je prišlo do slabosti in bolečin v želodcu bomo verjetno še kar nekaj časa ugotavljali in iskali rešitve za v prihodnje, odstop pa je nedvomno bil posledica spleta različnih okoliščin. Naša taktika kratkih postankov je hitro padla v vodo, ker nam je samo preoblačenje vzelo ogromno časa. Lahko si predstavljate, kako dolgo traja, da iz človeka slečeš 2 majici, 4 jakne, dvoje hlač, rokavčnike, hlačnice, neoprenske rokavice, ruto, itd. Pri spusti iz Vršiča smo pa tako ali tako postavili rekord v največ naenkrat oblečenih jaknah in hlačah. Šteti nisem uspel, vendar upam stavit, da je bilo jaken na Alekseju vsaj 7! Mraz pa takšen, da še ogenj zmrzne! Nato pa isto količino oblačil navleči nazaj na Alekseja, z lepilnim trakom polepiti in čim bolj vodotesno zapreti predele okoli gležnjev, zapestij, … Na trenutke sem imel občutek, da ga znova in znova oblačimo v skafander za potope.

Do trenutka, ko so se pojavile zdravstvene težave, je Aleksej spal le 15 minut. Nahajali smo se 50 km pred Krškim in upali smo, da bomo na časovno kontrolo 9 prišli z rezervo 5 ur, kar bi nam omogočalo, da Alekseja popolnoma osušimo, mu omogočimo okrepčilni spanec in nato z zmernim tempom zvozimo še vse vzpone do Postojne.

Žal se je telo uprlo, čeprav je bila glava ne le 100, ampak 100,000 % na mestu! Želodčna sluznica je bila vneta in tako razdražena, da Aleksej v sebi ni mogel zadržati niti nekaj kapljic tekočine. Upali smo, da bo enourni spanec dovolj umiril telo in želodec, da bi lahko nadaljevali, vendar pa smo takoj, ko smo ga zbudili, videli, da tako ne bo šlo naprej. Poizkusili smo še zadnjo možnost, ki smo jo imeli na voljo. Dežurna ambulanta je bila le dobra 2 kilometra stran in tako smo ga z avtodomom odpeljali do zdravnika. Kot že omenjeno je dobil injekcijo proti slabosti in infuzijo. Zdravnica ga je temeljito pregledala in potrdila njegovo izjemno fizično pripravljenost. Z izjemo težav z želodcem ni našla na njem ene stvari, zaradi katere ne bi bil zmožen zvoziti še naslednjih 300 km! Žal pa je bila injekcija proti slabosti dvorezen meč, saj mu je po eni strani pomirila želodec, stranski učinek pa je bila tako huda zaspanost, da je v kombinaciji z utrujenostjo, ki jo povzroči 961 prevoženih kilometrov, predstavljala življenjsko nevarnost, če bi od utrujenosti in zaspanosti na kolesu za trenutek odtaval in padel ali zapeljal na nasprotni pas.

Čeprav smo si vsi izjemno želeli, da pridemo do Postojne in da Aleksej na odru zmagoslavno v zrak dvigne svoje kolo in postane prvi v zgodovini DOSa, ki je s to preizkušnjo opravil na ležečem kolesu, in čeprav se nam je ta cilj letos izmaknil (za mišjo dlako!), neizpodbitno dejstvo ostaja, da najslajši uspehi so tisti, ki ne pridejo v prvem poskusu, ampak se nam tu pa tam malo izmikajo. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da DOSa na ležečem kolesu tako še vedno ni osvojil nihče in lovorika nas še vedno čaka! Ne moremo vedno zmagati, lahko pa naredimo vse, da se na koncu počutimo zmagoslavne. Jaz se zagotovo tako počutim, pa sem bil le majhen delček v tem DOSovskem mozaiku. Če bi bil 99 % krivec za ta podvig, kar je Aleksej, pa bi bil občutek zmagoslavja še mnogo večji.

Hvala, Aleksej, da smo lahko bili del tega in hvala vsem članom ekipe, ki ste delovali kot švicarska ura. Pa še opravičilo za kakšne »žolčne« besede, ki ste jih bili občasno deležni iz mojih ust.

P.S.

Prej sem po telefonu malo potipal Alekseja, kaj se mu plete po glavi, in rečem lahko le tole: »DOS 2011, pazi se nas!!!«

Najprej iskreno opravičilo, da smo vas pustili viseti v zraku in negotovosti. Enostavno ni bilo časa, da bi kaj napisali. Aleksej je, kot ste lahko tudi na uradni spletni strani od DOSa prebrali, odstopil na 961. km. Ekipa razpleta zagotovo ne jemlje kot poraz, prav nasprotno, bila je velika zmaga. Ob vsem, kar se nam je dogajalo, moraš imeti železno voljo! V takšnih vremenskih razmerah, ko te neprestano moči dež, po tebi pada toča in še veter piha, zdržati 961 km je herojsko!

Po zdravniškem pregledu in injekciji ter nato odrejenem enournem spancu smo Alekseja zbudili in za nekaj minut je sredi noči posijal žarek upanja. Počutil se je dobro, tudi piti mu je končno spet pasalo. Oblekli smo ga in ga že skoraj postavili na bicikel, da poskusimo odvoziti nekaj kilometrov. Volja in želja, da pride v cilj, sta kar “špricali” iz njega. Vendar pa, ko smo ga postavili na noge, da bi stopil iz avtomobila, se mu je za trenutek zavrtelo in smo ga morali na hitro spet položiti na posteljo. Takrat smo vsi, vključno z Aleksejem, ki je bil ves čas psihično 100% priseben, videli, da je bolje, da iz preventivnih razlogov dirko zaključimo. En tak trenutek slabosti v kakšnem izmed mnogih spustov, ki so nas še čakali, bi bil dovolj za padec in posledično hudo poškodbo ali še kaj hujšega!

Ulegel se je na posteljo v avtodomu in odpeljali smo se proti domu, kjer pa je ekipa postala tako izmučena, da smo morali lezti k počitku, vas pa smo žal s tem prikrajšali za novice, za katere ne dvomimo, da ste jih nestrpno pričakovali.

Iskrena hvala prav vsakemu izmed vas, ki je spremljal spletno stran, pisal spodbudne misli, bil z nami ob progi, tekel z Aleksejem v klance in z nami delil močno željo, da pridemo do cilja. DOS je letos pokazal vse zobe, kar jih premore in mnogo veliko izkušnejših od nas je že mnogo prej moralo odstopiti.

Manjkalo nam je le kanček sreče in zagotovo bi zvozili do konca! Volje nam ni vzelo!

Pozivamo vse prijazne ljudi, ki nas berejo, da naj pridejo navijat ob progo. Aleksej vozi že 45 h, spal pa je le 15 min!
Vsaka popestritev ob progi bo zelo dobrodošla! Prinesite inštrumente, zganjajte hrup, oblecite neumne kostume, … Karkoli, da le pade v oči in ušesa!
Mi smo trenutno v Srednji bistrici, 10 km pred Ljutomerom. Nato gremo preko Ivanjkovcev, Mihalovcev, Pavlovcev, Mihovcev, Spuhlja do Ptuja, skozi center Ptuja in nato proti Hajdini in na Ptujsko goro. Nato Majšperk, Rogatec, Šmarje pri Jelšah.

Smo na 850. kilometru.