Tudi tako lahko rečem mojemu včerajšnjemu treningu. Že v petek, nekaj minut pred polnočjo, sem se s kolesom odpeljal iz Trebnjega v Koper, na start prvega letošnjega 200km breveta. Takoj se moram zahvaliti Neži in Sari, ki sta bili edini pripravljeni prebedeti noč v spremljevalnem vozilu. Hvala vama!
Do Iga sem vozil čisto sam, luna še ni vzšla, le zvezde so svetile poleg mojih kolesarskih luči. Marsikdo si bo mislil, kako nevarno je kolesarjenje po cestah ponoči. Pravzaprav je ravno nasprotno, saj prometa praktično ni! Do Ljubljane me je morda prehitelo 5 avtomobilov, pa še tisti so me večinoma pozdravljali. Na ljubljanskem barju sta me dohiteli spremljevalki in še kako mi je odleglo! Gosta megla je namreč popolnoma zmanjšala vidljivost in šele avtomobilski žarometi so jo nekoliko predrli. Temperatura se je naglo spustila na 0°C! Na vrhu Vrhniškega klance me je med postankom dohitel Edi iz Lesc! Tudi on se je od doma odpravil v Koper na Brevet. Kar nekaj časa nato voziva skupaj, noč hitreje mine ob klepetu. Temperatura v Postojni -2°C ! Pijača v bidonih nama zmrzuje, če sreča da jo lahko v avtu odmrznemo. Rokavice imam okovane v ivje. Prave zimske razmere,res.
Malo zatem naju dohitijo trije kolesarji iz Kranja. Prepoznam Janeza Pirnarja, ki v spremstvu dveh kolegov narekuje kar lep tempo! Pred spustom s Črnega kala me dohiti še skupinica kolesarjev z Markom Balohom in Andrejem Zamanom, s katerimi potem nadaljujem pot do starta v Kopru. Marko Vidmar (eden izmed organizatorjev breveta) nas je prijazno sprejel z rogljiči in čajem – kar toplo mi je bilo pri srcu!
Preoblekel sem se v suhe cunje in s puncama spil še čaj (ki pa se ga nisem niti dotaknil, ker mi ni “pasalo” čisto nič). Pa ni bilo dosti časa za posedanje, že se je kolona preko 100tih kolesarjev odpeljala na 200km krog po Slovenski in Hrvaški Istri. Začel sem kar dobro, zdelo se mi je, da sem spočit. Po prvi časovni kontroli pa se pokazalo, da ni tako. Kmalu sem se usedel v travo ob cesti, ter si privoščil malico. V tistem trenutku je švignil mimo moj prijatelj Nevio Santin, s katerim sva potem v enakomernem tempu zvozila teh 200 razgibanih kilometrov. Malo manj kot 10 ur sva porabila za to razdaljo.
Tako, s tem “ultra” treningom sem tako rešil teden, ki bi bil sicer po kilometrini bolj klavrn. Vidim, da mi gre na klance kar solidno, moram pa paziti, da ne pretiravam, ker se mi to kasneje močno maščuje. Še nekaj izkušenj več za prihodnje podvige!
Hvala tudi Jožetu “KOKO-tu” za prevoz kolesa domov in MADONEju za prevoz mojga karakterja 🙂
Foto: Sara in Lipak
Izgleda, da je najdaljša slovenska beseda DOS. Lahko jo raztegneš, kolikor hočeš 🙂
