Ultramaratonska kolesarska dirka okoli Slovenije 2010.
“S tistega konca vedno gre se do konca in konec koncev se ponoči casino online ne spi,
se še spomniš od lani? – “ne še iti ,ostani!” – motno rdeče oči.
…
S tistega kraja vsak se vrne spet,
včasih tja pride tudi Bog sedet,
v tistih krajih so sumljivo dolge noči.”
Posodi mi jürja
Minuli konec tedna smo z ekipo in prijatelji zapisali še zadnje poglavje v zgodbi o DOSu 2010. Ultramaratonski dirki pritiče tudi tovrstni piknik, ki je odlično uspel. Zbrali smo se že v petek popoldan in na “cilj” prispeli v nedeljo. Tudi količina spanja je bila primerno majhna, le športne aktivnosti so bile v blažji obliki kot na dirki. Poleg sproščenega druženja in obilice smeha, smo si premierno ogledali tudi kratek film o naši udeležbi na tem tekmovanju. Film je že doživel nekaj repriz, preko spleta pa tudi vas vabim k ogledu. Ob tej priložnosti so mi člani ekipe pripravili posebno presenečenje…pokal v obliki kolesarja – priznanje za prevoženih “peklenskih” 961km. Tega resnično nisem pričakoval, super ste! Tina nam je spekla tudi AD-venture.si torto, ki je bila zares slastna!
Seveda ni šlo brez obujanja spominov, analize našega prvega DOSa, konstruktivnih predlogov za izboljšave…očitno nam volje in motivacije res ne primanjkuje in prepričan sem, da nas skupaj čaka še veliko zanimivih dogodivščin. Moram priznati, da komaj čakam!
Hvala vsem, da ste prišli-dogodek je bil tej zgodbi pika na “i”.
Skrajni čas je, da tudi sam zapišem nekaj besed, čeprav je bilo že mnogo povedanega s strani članov moje ekipe. Kaj zapisati o letošnji Dirki okoli Slovenije, ki je bila moj pravi ultramaratonski krst? Zagotovo dirka v ekstremnih pogojih, na trenutke celo nemogočem vremenu. Pral nas je dež, tolkla toča, v Prekmurju in pri Rogatcu je parkrat tako potegnil severni veter da si se težko obdržal na kolesu, vseskozi pa temperature primerne mesecem, ki imajo v imenu črko “r”, ne pa skorajšnjemu poletju!
Vremenske razmere na stran, bile so enake za vse tekmovalce. Nekateri so uspeli, torej dovolj bodi tarnanja. Dejstvo je, da v tako zahtevnih okoliščinah že najmanjša napaka zahteva svoj davek. Nekatere so iz zagate rešile izkušnje, druge kanček sreče, kar je tudi prav! Z ekipo smo delovali utečeno in po planu, vse do situacije kateri nismo bili kos. Šok, ki je bil posledica ostrega mraza in utrujenosti je bil za nas preveč. Za prenehanje smo se odločili pravočasno-še preden bi prišlo do kakšne nesreče. Predstavljajte si, da vam tekmovalec odpove med mokrim spustom, sredi noči pri 80km/h. Kaj bi, če bi, tokrat pustimo ob strani. To so vprašanja na katera si bomo z ekipo poskusili odgovoriti v prihodnjem letu, vse do DOSa 2011, kjer bomo odgovore zopet iskali v praksi. Tokrat se moramo zadovoljiti s prekolesarjenimi 961 kilometri trase, kar v teh pogojih zagotovo ni bil mačji kašelj.
Ko berem to spletno stran, vse vaše komentarje in vzpodbudne besede, ki ste nam jih namenili med DOSom, mi postane res toplo pri srcu. To je tisto, kar si lahko človek samo želi in za kar se vam iskreno zahvaljujem. Zaradi vas je za AD-Venture TEAM in mene DOS 2010 uspeh in ne poraz. Zaradi vas se bomo trudili še naprej, iskali svoje meje in živeli sanje katerih si marsikdo niti sanjati ne upa. Takšni smo zaradi vas-ker verjamete v nas.
Ob zaključku projekta naj se še enkrat zahvalim vsem, ki ste nam pomagali: AD-VENTURE TEAMu, SPONZORJEM, vsem ki ste nas spremljali v teh trenutkih in družini, ki je zagotovo moja največja gonilna sila.
Vse prispevke na temo DOS 2010 najdete TUKAJ.
Hvala in srečno,
Aleksej
“Aleksej Dolinšek je včeraj (15.5.2010) ob 22:45 prevozil osmo časovno kontrolo letošnjega DOS-a, ki ga zaznamuje izredno slabo vreme in posledično številni odstopi tekmovalcev. Štartali smo v četrtek 13.5.2010 točno ob 20:00 in prvo noč ostali bolj ali manj suhi. Kljub nevihtam povsod naokrog, je Alekseja namreč pralo zgolj kakšne pol ure. Z dnem pa se je pričelo tudi deževje, ki cel dan ni popustilo in …” Več na UDOBNOpoSVETU.si. (več …)
Včeraj smo vrnili tudi spremljevalna vozila AD-Venture TEAMA.
Ob tej priložnosti bi se iskreno zahvalil:
Čutim skoraj dolžnost, da še kaj napišem zaradi vseh, ki ste tako vneto spremljali Aleksejevo borbo in iskreno navijali in držali pesti zanj! In ni vas bilo malo! Že na sami dirki smo bili presenečeni nad obiskanostjo in množičnimi komentarji, ki smo mu jih z največjim veseljem prebirali po mikrofonu, vendar pa niti ni bilo časa trezno oceniti, koliko je tega zares bilo. Šele ko sem prišel domov, oddremal nekaj uric, se zbudil in šel na spletno stran še enkrat prebirat vaše komentarje, mi je postalo jasno, da Aleksejeva ekipa ni štela le 9 članov temveč mnogo, mnogo več!! Poleg tega smo sedaj dobili takšno zalogo vicev, da lahko izdamo knjigo.
Že med dirko, ko so se odstopi začeli vrstiti kot po tekočem traku, smo videli, da mesarskega klanja ne bijemo samo v ekipi AD-VENTURE z Aleksejem na čelu – rookie-ji na DOSu, ampak tudi najizkušenejše ekipe, za katere je bila to že četrta zaporedna Dirka okoli Slovenije. To pa se kaže tudi sedaj, ko je DOS končan. Berem spletne strani ostalih tekmovalcev in vidim, da smo bili vsi v istem dreku (oprostite izrazu!). Tudi izjava Jureta Robiča v cilju je nazorno pokazala, s čim so se tekmovalci letos spopadali. Takšne razmere pa so prinesle tudi nekaj lepega. Ker se je velika večina tekmovalcev kmalu prenehala boriti med seboj in dirkati na najhitrejši čas in so bitke bili le še sami s sabo in z neizprosnim vremenom, je zavladal iskreno kolegialen duh in tako tekmovalci kot ekipe smo po najboljših močeh spodbujali in bodrili eden drugega in držali pesti, da nam le uspe zvoziti do cilja.
Za analize Aleksejeve vožnje bo še več kot preveč časa. Po bitki je vsak general in če bi bil človek vedež, ne bi bil revež! Glede na neizkušenost lahko mirne vesti trdim, da smo delovali dobro in naredili maksimalno, kar se je dalo. Aleksej nas je s svojo voljo, odločnostjo in neverjetno psihično pripravljenostjo in prisebnostjo vse osupnil, kljub temu, da smo se že prej zavedali, da je vsega tega sposoben. Zakaj je prišlo do slabosti in bolečin v želodcu bomo verjetno še kar nekaj časa ugotavljali in iskali rešitve za v prihodnje, odstop pa je nedvomno bil posledica spleta različnih okoliščin. Naša taktika kratkih postankov je hitro padla v vodo, ker nam je samo preoblačenje vzelo ogromno časa. Lahko si predstavljate, kako dolgo traja, da iz človeka slečeš 2 majici, 4 jakne, dvoje hlač, rokavčnike, hlačnice, neoprenske rokavice, ruto, itd. Pri spusti iz Vršiča smo pa tako ali tako postavili rekord v največ naenkrat oblečenih jaknah in hlačah. Šteti nisem uspel, vendar upam stavit, da je bilo jaken na Alekseju vsaj 7! Mraz pa takšen, da še ogenj zmrzne! Nato pa isto količino oblačil navleči nazaj na Alekseja, z lepilnim trakom polepiti in čim bolj vodotesno zapreti predele okoli gležnjev, zapestij, … Na trenutke sem imel občutek, da ga znova in znova oblačimo v skafander za potope.
Do trenutka, ko so se pojavile zdravstvene težave, je Aleksej spal le 15 minut. Nahajali smo se 50 km pred Krškim in upali smo, da bomo na časovno kontrolo 9 prišli z rezervo 5 ur, kar bi nam omogočalo, da Alekseja popolnoma osušimo, mu omogočimo okrepčilni spanec in nato z zmernim tempom zvozimo še vse vzpone do Postojne.
Žal se je telo uprlo, čeprav je bila glava ne le 100, ampak 100,000 % na mestu! Želodčna sluznica je bila vneta in tako razdražena, da Aleksej v sebi ni mogel zadržati niti nekaj kapljic tekočine. Upali smo, da bo enourni spanec dovolj umiril telo in želodec, da bi lahko nadaljevali, vendar pa smo takoj, ko smo ga zbudili, videli, da tako ne bo šlo naprej. Poizkusili smo še zadnjo možnost, ki smo jo imeli na voljo. Dežurna ambulanta je bila le dobra 2 kilometra stran in tako smo ga z avtodomom odpeljali do zdravnika. Kot že omenjeno je dobil injekcijo proti slabosti in infuzijo. Zdravnica ga je temeljito pregledala in potrdila njegovo izjemno fizično pripravljenost. Z izjemo težav z želodcem ni našla na njem ene stvari, zaradi katere ne bi bil zmožen zvoziti še naslednjih 300 km! Žal pa je bila injekcija proti slabosti dvorezen meč, saj mu je po eni strani pomirila želodec, stranski učinek pa je bila tako huda zaspanost, da je v kombinaciji z utrujenostjo, ki jo povzroči 961 prevoženih kilometrov, predstavljala življenjsko nevarnost, če bi od utrujenosti in zaspanosti na kolesu za trenutek odtaval in padel ali zapeljal na nasprotni pas.
Čeprav smo si vsi izjemno želeli, da pridemo do Postojne in da Aleksej na odru zmagoslavno v zrak dvigne svoje kolo in postane prvi v zgodovini DOSa, ki je s to preizkušnjo opravil na ležečem kolesu, in čeprav se nam je ta cilj letos izmaknil (za mišjo dlako!), neizpodbitno dejstvo ostaja, da najslajši uspehi so tisti, ki ne pridejo v prvem poskusu, ampak se nam tu pa tam malo izmikajo. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da DOSa na ležečem kolesu tako še vedno ni osvojil nihče in lovorika nas še vedno čaka! Ne moremo vedno zmagati, lahko pa naredimo vse, da se na koncu počutimo zmagoslavne. Jaz se zagotovo tako počutim, pa sem bil le majhen delček v tem DOSovskem mozaiku. Če bi bil 99 % krivec za ta podvig, kar je Aleksej, pa bi bil občutek zmagoslavja še mnogo večji.
Hvala, Aleksej, da smo lahko bili del tega in hvala vsem članom ekipe, ki ste delovali kot švicarska ura. Pa še opravičilo za kakšne »žolčne« besede, ki ste jih bili občasno deležni iz mojih ust.
P.S.
Prej sem po telefonu malo potipal Alekseja, kaj se mu plete po glavi, in rečem lahko le tole: »DOS 2011, pazi se nas!!!«
Najprej iskreno opravičilo, da smo vas pustili viseti v zraku in negotovosti. Enostavno ni bilo časa, da bi kaj napisali. Aleksej je, kot ste lahko tudi na uradni spletni strani od DOSa prebrali, odstopil na 961. km. Ekipa razpleta zagotovo ne jemlje kot poraz, prav nasprotno, bila je velika zmaga. Ob vsem, kar se nam je dogajalo, moraš imeti železno voljo! V takšnih vremenskih razmerah, ko te neprestano moči dež, po tebi pada toča in še veter piha, zdržati 961 km je herojsko!
Po zdravniškem pregledu in injekciji ter nato odrejenem enournem spancu smo Alekseja zbudili in za nekaj minut je sredi noči posijal žarek upanja. Počutil se je dobro, tudi piti mu je končno spet pasalo. Oblekli smo ga in ga že skoraj postavili na bicikel, da poskusimo odvoziti nekaj kilometrov. Volja in želja, da pride v cilj, sta kar “špricali” iz njega. Vendar pa, ko smo ga postavili na noge, da bi stopil iz avtomobila, se mu je za trenutek zavrtelo in smo ga morali na hitro spet položiti na posteljo. Takrat smo vsi, vključno z Aleksejem, ki je bil ves čas psihično 100% priseben, videli, da je bolje, da iz preventivnih razlogov dirko zaključimo. En tak trenutek slabosti v kakšnem izmed mnogih spustov, ki so nas še čakali, bi bil dovolj za padec in posledično hudo poškodbo ali še kaj hujšega!
Ulegel se je na posteljo v avtodomu in odpeljali smo se proti domu, kjer pa je ekipa postala tako izmučena, da smo morali lezti k počitku, vas pa smo žal s tem prikrajšali za novice, za katere ne dvomimo, da ste jih nestrpno pričakovali.
Iskrena hvala prav vsakemu izmed vas, ki je spremljal spletno stran, pisal spodbudne misli, bil z nami ob progi, tekel z Aleksejem v klance in z nami delil močno željo, da pridemo do cilja. DOS je letos pokazal vse zobe, kar jih premore in mnogo veliko izkušnejših od nas je že mnogo prej moralo odstopiti.
Manjkalo nam je le kanček sreče in zagotovo bi zvozili do konca! Volje nam ni vzelo!
Vrnili smo se od zdravnika. Aleksej je dobil injekcijo proti slabosti in infuzijo. Vzeli so mu kri, ki je brez posebnosti, tudi pritisk je OK. Vzroka bolečin v trebuhu in slabosti tudi zdravnica ni mogla določiti.
Možnosti, da nadaljujemo, še obstajajo. Stranski učinek injekcije je zaspanost (kot da je ni že tako ali tako dovolj), zato je odredila obvezen enourni spanec. Po spancu (okoli 3 zjutraj) bomo ocenili stanje.
Aleksej še vedno trdi, da bo nadaljeval, vendar dejstvo je, da z glavo skozi zid ne bomo šli. Trenutno nas najbolj skrbi, da se mu bodo razbolela kolena, gležnji, tetive, itd.
Če bo čez eno uro kolikor toliko sposoben nadaljevati, ga bomo postavili na kolo in poskusili narediti kakšen kilometer in slika bo verjetno takoj jasna. Še vedno obstaja problem, kakšno hrano mu bomo dajali. Predvsem bi moral biti nekaj časa samo na hladni vodi, s katero pa bo 300 km težko zvoziti.
Novice sledijo kmalu…
Planirani krajši odmor se je malo zavlekel, saj se Aleksej ni počutil preveč dobro- zeblo ga je, bruhal je, bolel ga je želodec. Zaradi vsega napisanega smo se odločili za daljši postanek in Alekseja dali za dobro uro spat. Ker je bilo stanje tudi po spancu nespremenjeno, smo se odločili, da ga odpeljemo na pregled v Zdravstveni dom, ki je na našo srečo od lokacije našega postanka oddaljen le dober kilometer.
Toliko zaenkrat, ko bo znano kaj več, bomo obvestili.
Upamo na najboljše! Držite pesti!
Da se malo ogreje in preobleče.
Nova kontrolna točka osvojena!!
Troblje, reglje, vpitje…fantje SUPER STE!!!!!!! Spodbuda kot se šika!!!! Nepozabno!!!