Kategorija: ŠD Ad-venture.si

Pogosto nergam, da timing nikoli ni na moji strani. Tokrat je bil. Usoda je hotela, da sem se ravno v času, ko poteka najtežja ultramaratonska kolesarska dirka na svetu (RAAM), znašel v Ameriki. Priložnost v živo videti in doživeti borbo teh izjemnih oseb z železno voljo in diamantno vztrajnostjo s cesto, časom, sotekmovalci in samim seboj ter z vzpodbujanjem in glasnim navijanjem primakniti tudi svoj majhen košček v njihov mozaik zmagoslavja, ko v Annapolisu po 4810 kilometrov dolgi odisejadi, ki jih pelje iz zahodne obale vse do Atlantskega oceana, končno prispejo v cilj, nikakor nisem smel izpustiti.
(več …)

S Polijem sva se v sredo udeležila gorskega teka po obronkih šentviške kotline ali na kratko Šentviškega teka, ki je v teh nekaj letih menda postal že tradicionalen. Teka (in v mojem primeru tudi hoje) je  naneslo za 9,5 km, višinske razlike pa za okoli 400 m. Pred tekom sva si malo ogrela noge z jogingom ob obronku gozda, kjer so se množično hladili tudi komarji, zato sva se raje hitro obrnila.

Tekači smo zaštartali ob 17h, gorski kolesarji pa po isti trasi 15 minut kasneje. Dan je bil zagotovo eden bolj vročih v zadnjih tednih, zato nas je organizator še pred štartom poskušal zvabiti v senco na pivo, ampak kaže, da so tisti najbolj žejni ostali kar doma. (več …)

Dobrodelna akcija “S kolesom za kolo”; Srečko Petkovšek je s pomočjo dobrodelne akcije že dobil svoje ročno kolo in pridno kolesari. Sredstva za Ivano Gornik še zbiramo!

Ivani lahko pomagate do ročnega kolesa s poslanim SMS sporočilom “KOLESAR” na številko 1919. S tem prispevate 1€ za dober namen.

Srečko o svojih doživetjih ročnega kolesarjenja piše takole:

“Pozdravljeni! Pišem glade mojega kolesa, ki sem ga pridobil s pomočjo dobrih ljudi in pobude Alekseja Dolinška, ki je sprožil akcijo za zbiranje sredstev za nabavo kolesa zame in Ivano Gornik. Neizmerno sem hvaležen,saj mi je ročno kolo spremenilo življenje na pozitivno. Moram povedat, da se od takrat čisto drugače počutim; bolj samostojno, saj se lahko zapeljem tja kamor z invalidskim vozičkom težko pridem in kjer nisem bil že 18 let, vse odkar sem paraplegik. Lahko kolesarim v trgovino in se neomejeno gibljem po njej, še posebno po večjih centrih. Skoraj vsak dan grem pred Postojnsko jamo na parkirišče, kjer je lep prostor za neovirano kolesarjenje in skupaj z mojo partnerko kolesariva po urico do dve. Ravnokar sem se vrnil iz primorske, kjer sem bil z Društvom paraplegikov Istre in Krasa v domu paraplegikov Pacug. Kolo imam vedno v avtu! (več …)

Ker je Poli zelo lepo opisal včerajšnje dogajanje, bi jaz danes zapisal le nekaj besed o mojih občutkih na progi.

Ko sem pred meseci izvedel za ta tek, me je seveda zamikalo, da bi se ga tudi sam udeležil. A ker sem vedel, da bo v sredini junija moja tekaška forma zaradi kolesarjenja močno upadla, nisem preveč računal nanj.

Vendar sem vseeno vprašal Polija, če bi morda šla skupaj. Najprej je rekel da ne oz. da je to prehud tek zanj, a me je že čez nekaj dni poklical in rekel da se je že prijavil in plačal štartnino. “No, če gre pa Poli, grem pa tudi jaz” sem si rekel in se tudi sam prijavil. Takrat so bili tekaški treningi, del mojega vsakdana, a z ogrevanjem ozračja, me je počasi premamilo kolo. Pred tekmo tako že mesec in pol nisem imel poštenega tekaškega treninga, razen tekme na Krim, dobrodelnega teka in že pred časom vzpona na Kokrško sedlo.

Zakaj takšen uvod? Vedel sem, da kondicija ne bo problem, kar pa si nisem mogel reči za “mišično pripravljenost” za tek. Takoj po štartu, se je steza obrnila navkreber in se z izjemo vmesnih krajših spustov, ves čas dvigovala do Črne prsti. Do tam je šlo brez problemov, ko pa se je steza obrnila navzdol, se je začela “moja ura resnice”. Ker sem bil na vrhu, v družbi takrat še boljših tekačev, sem skušal njihov tempo držati tudi navzdol. NAPAKA! Že tako nisem kaj dober tekač na spustih, poleg tega pa, kot sem že uvodoma omenil, nisem kaj prida treniral. Pet, morda deset minut spusta je še šlo, potem pa se je začela kalvarija. Noge, stegna in meča, so me čedalje bolj zategovale. Gležnji so popuščali, tako da sem večkrat klecnil. Po kakšni slabi uri, pa so se pričeli še krči. Prepričan sem bil, da bom v Hudajužni prenehal z tekmo.

Ko sem po 1420 metrih spusta končno prispel v dolino, je sledil nov šok. Množica navijačev. Med njimi sem s pogledom iskal samo naše tri; Mojco, Jano in Alekseja. Ko sem jih zagledal, sem v trenutku sklenil nadaljevati, čeprav me je čakal peklenski 1230 višinskih metrov visok vzpon na Porezen. Kajkmalu sem ugotovil, da moč in vzdržljivost na vzponu sploh nista problem in zopet konstatno prehiteval nasprotnike, ki so prej, navzdol, “leteli” mimo mene. Ves čas vzpona, sem samo še razmišljal, kako bom preživel spust v cilj.  

Zgodba spusta v Hudajužino se je ponovila in po dobrih 5h urah prispel v cilj. Noro; ves svet je bil moj in tudi meni je šlo kar na jok. Bolečina v nogah pa se je še kar stopnjevala, tako da danes, dan po tekmi, kar ne morem verjeti, da sploh lahko še hodim.

Skratka; nepononovljiva izkušnja, izjemna tekma, super podpora naših navijačev, neverjetna energija sotrpina Polija, brezhibna organizacija ( le majic niso hoteli zamenjat; hehe ) ter prijaznost domačinov – to je GM 40.

Iskrena hvala vsem.

Mare

Vtisi s tekme so še dokaj sveži in preden ležem k zasluženemu počitku bom napisal nekaj kratkih stavkov s te preizkušnje, ki je bila nekaj najtežjega v mojem življenju. Tudi Himalaja ni zahtevala toliko od mene, kot je zahteval ta maraton.

Kot je bilo na teh straneh že zapisano, nas je kake pol ure pred štartom pozdravil močan naliv in v mislih sva z Maretom že preklinjala vse skupaj in si predstavljala kako nas bo pralo pod vrhom Črne prsti ter kako se bomo valili na spustu. In skladno z mojo, zdaj že vsem dobro znano »dobro voljo«, je bil zaradi razmer na terenu svoje porcije sočnih besed deležen vsak, ki mi je pač prišel na misel. Vključno z uradnim napovedovalcem. K sreči je potem dež ponehal, »dobra volja« se je umirila in vse se je dobro izšlo. Z Maretom sva tako na hitro izvedla še kratko ogrevanje in že je bilo potrebno na štart. Trema velika, nervoza še večja, v črevih pritiska, v nogah kisa, v glavi pa iskanje razlogov, zakaj ne bi bilo dobro podati se na to norijo. Pok pištole naju predrami iz zamišljenosti in poženemo se na pot. Favoriti potegnejo, jaz pa se udobno namestim v pozadini in »lagano američki« grizem klanec proti Črni prsti. Ravno pozabim na torturo, ki je pred mano, ko se mi pred oči postavi tabla s kilometri – še 38 km od cilja. »O mati mila! A ima kdo pištolo, da se kar takoj ustrelim,« si rečem, a vseeno nadaljujem (kot verjetno že veste ). (več …)