Na povabilo Sandija Bayerja, šestouvrščenega na letošnjem DOS-u, sva se z Aleksejem udeležila njegove  predstavitve te ultramaratonske dirke. Prireditev je potekala v prijetnem ambientu hostla Situla v centru Novega mesta. Sprva sva bila z Aleksejem zaskrbljena glede udeležbe,vendar se je do 21h nabralo kar lepo število obiskovalcev. V sproščenem vzdušju je svojo izkušnjo že tretjega DOS-a predstavil najprej Sandi, nato pa se je predstavila še njegova ekipa. Bilo je zanimivo spet ‘obujati spomine’ in se vživeti v njihova pripovedovanja in zgodbe z dirke. Mislim, da so tudi obiskovalci uživali ob besedah teh neverjetnih ljudi, ki se podajajo na takšne ekstremne preizkušnje.

Tudi Aleksej, gost večera, je imel priložnost spregovoriti o našem DOS-u. Mislim, da je lepo povzel zgodbo teh 1200 kilometrov! Oba, Sandi in Aleksej sta naštevala predvsem lepe, pozitivne trenutke dirke. Tudi na vprašanja publike o krizah, ‘trpljenju’ med dirko nista bila kaj prida zgovorna – bili so, vendar je vedno znova treba naprej, vrteti pedala, najti motivacijo, slediti cilju. Cilj pa je z vsakim kilometrom bližje. Sploh v družbi krasne ekipe, kot sta oba poudarila. […]

Takole, pa je za nami še en kolesarski vzpon na Kal. Tekma, ki jo tradicionalno organizirajo v kolesarskem društvu Hrastnik, je privabila lepo število kolesark in kolesarjev. Udeležili smo se je tudi člani ŠD Ad-venture.si, seveda pa smo spet bili nekaj posebnega!

[…]

Pogosto nergam, da timing nikoli ni na moji strani. Tokrat je bil. Usoda je hotela, da sem se ravno v času, ko poteka najtežja ultramaratonska kolesarska dirka na svetu (RAAM), znašel v Ameriki. Priložnost v živo videti in doživeti borbo teh izjemnih oseb z železno voljo in diamantno vztrajnostjo s cesto, časom, sotekmovalci in samim seboj ter z vzpodbujanjem in glasnim navijanjem primakniti tudi svoj majhen košček v njihov mozaik zmagoslavja, ko v Annapolisu po 4810 kilometrov dolgi odisejadi, ki jih pelje iz zahodne obale vse do Atlantskega oceana, končno prispejo v cilj, nikakor nisem smel izpustiti.
[…]

S Polijem sva se v sredo udeležila gorskega teka po obronkih šentviške kotline ali na kratko Šentviškega teka, ki je v teh nekaj letih menda postal že tradicionalen. Teka (in v mojem primeru tudi hoje) je  naneslo za 9,5 km, višinske razlike pa za okoli 400 m. Pred tekom sva si malo ogrela noge z jogingom ob obronku gozda, kjer so se množično hladili tudi komarji, zato sva se raje hitro obrnila.

Tekači smo zaštartali ob 17h, gorski kolesarji pa po isti trasi 15 minut kasneje. Dan je bil zagotovo eden bolj vročih v zadnjih tednih, zato nas je organizator še pred štartom poskušal zvabiti v senco na pivo, ampak kaže, da so tisti najbolj žejni ostali kar doma. […]

Dobrodelna akcija “S kolesom za kolo”; Srečko Petkovšek je s pomočjo dobrodelne akcije že dobil svoje ročno kolo in pridno kolesari. Sredstva za Ivano Gornik še zbiramo!

Ivani lahko pomagate do ročnega kolesa s poslanim SMS sporočilom “KOLESAR” na številko 1919. S tem prispevate 1€ za dober namen.

Srečko o svojih doživetjih ročnega kolesarjenja piše takole:

“Pozdravljeni! Pišem glade mojega kolesa, ki sem ga pridobil s pomočjo dobrih ljudi in pobude Alekseja Dolinška, ki je sprožil akcijo za zbiranje sredstev za nabavo kolesa zame in Ivano Gornik. Neizmerno sem hvaležen,saj mi je ročno kolo spremenilo življenje na pozitivno. Moram povedat, da se od takrat čisto drugače počutim; bolj samostojno, saj se lahko zapeljem tja kamor z invalidskim vozičkom težko pridem in kjer nisem bil že 18 let, vse odkar sem paraplegik. Lahko kolesarim v trgovino in se neomejeno gibljem po njej, še posebno po večjih centrih. Skoraj vsak dan grem pred Postojnsko jamo na parkirišče, kjer je lep prostor za neovirano kolesarjenje in skupaj z mojo partnerko kolesariva po urico do dve. Ravnokar sem se vrnil iz primorske, kjer sem bil z Društvom paraplegikov Istre in Krasa v domu paraplegikov Pacug. Kolo imam vedno v avtu! […]

Ker je Poli zelo lepo opisal včerajšnje dogajanje, bi jaz danes zapisal le nekaj besed o mojih občutkih na progi. Ko sem pred meseci izvedel za ta tek, me je seveda zamikalo, da bi se ga tudi sam udeležil. A ker sem vedel, da bo v sredini junija moja tekaška forma zaradi kolesarjenja močno upadla, nisem Preberite več o GM40 – never give up ![…]

Vtisi s tekme so še dokaj sveži in preden ležem k zasluženemu počitku bom napisal nekaj kratkih stavkov s te preizkušnje, ki je bila nekaj najtežjega v mojem življenju. Tudi Himalaja ni zahtevala toliko od mene, kot je zahteval ta maraton.

Kot je bilo na teh straneh že zapisano, nas je kake pol ure pred štartom pozdravil močan naliv in v mislih sva z Maretom že preklinjala vse skupaj in si predstavljala kako nas bo pralo pod vrhom Črne prsti ter kako se bomo valili na spustu. In skladno z mojo, zdaj že vsem dobro znano »dobro voljo«, je bil zaradi razmer na terenu svoje porcije sočnih besed deležen vsak, ki mi je pač prišel na misel. Vključno z uradnim napovedovalcem. K sreči je potem dež ponehal, »dobra volja« se je umirila in vse se je dobro izšlo. Z Maretom sva tako na hitro izvedla še kratko ogrevanje in že je bilo potrebno na štart. Trema velika, nervoza še večja, v črevih pritiska, v nogah kisa, v glavi pa iskanje razlogov, zakaj ne bi bilo dobro podati se na to norijo. Pok pištole naju predrami iz zamišljenosti in poženemo se na pot. Favoriti potegnejo, jaz pa se udobno namestim v pozadini in »lagano američki« grizem klanec proti Črni prsti. Ravno pozabim na torturo, ki je pred mano, ko se mi pred oči postavi tabla s kilometri – še 38 km od cilja. »O mati mila! A ima kdo pištolo, da se kar takoj ustrelim,« si rečem, a vseeno nadaljujem (kot verjetno že veste ). […]