Ad-venture.si

Blog

  • Kruh in voda.

    Dandanes se ljudje vedno bolj ukvarjamo z različnimi vrstami športne rekreacije. Nekateri v borbi s prekomerno telesno težo, drugi zaradi dobrega počutja, spet tretji z bolj tekmovalnimi ambicijami. Če je prvi maratonec, sel Pheidippides leta 490 pr.n.š. pretekel 42km le “na kruh in vodo”, lahko rečemo, da je danes vse drugače. Brez  prehranskih dopolnil, izotoničnih pijač, gelov in “šejkerjev” ni vaškega športnega tekmovanja! Presenečen sem, ko v fitnes studijih gospodične in gospe med uro trajajočo vadbo izdatno srkajo športne pijače, medtem ko moški po vadbi nemudoma izpraznejo odmerek beljakovinskega napitka. Mar je to za človeka, ki vadi recimo dvakrat na teden res potrebno? Na vprašanje naj si odgovori vsak sam, resnica je najbrž nekje vmes. Potrebe po hranilih, vitaminih, mineralih… pa se bistveno povečajo, ko naš plan treninga preseže povprečne okvire. Pojavi se prekomerno izgubljanje telesne teže, ker je porabljene dnevne kalorije zelo težko nadomestiti. Sam porabim na normalen trening dan 5000kcal, preračunano približno 1,5kg testenin. Pa poskusite na dan pojesti še kak zrezek, ter vse ostale sestavine potrebne za uravnoteženo prehrano. Težko je!

    V tem primeru so prehranski dodatki skoraj neobhodno potrebni. Na kolesu pijem izotonični energijski napitek Reflex Edge. Temeljito sem ga preizkusil že lansko sezono, ko sem na 1000km brevetu popil ogromne količine brez težav, razmerje OH in beljakovin pa je odlično za vzdržljivostne športe. Pred in med kolesarjenjem v rednih intervalih jemljem Reflex BCAA aminokisline, ki preverjeno ščitijo mišice pred samoizčrpanjem. Na kolesu sicer jem različne sendviče, banane, tekočo hrano, odgovarjajo mi tudi ovsene ploščice Flapjack, so pa zelo velike in jo jem v več obrokih. Po 5-6 urnem treningu takoj zaužijem regeneracijski napitek Reflex Growth-Matrix, saj je “okno priložnosti”-čas v katerem najhitreje nadomestimo porabljene zaloge v mišicah zelo kratek. Nato si lahko privoščim nekoliko več časa za raztegovanje mišic, tuš, preoblačenje… In že je tu zvrhana porcija testenin, kateri čez dve uri sledi še prava večerja s solato, mesom, testeninami.

    Skratka, jest` je treba!

  • Prva SKIKE tekma.

    Današnja nedelja je popestrila teden, ki je do sedaj izgledal nekako takole: kolo, kolo pa kolo in še malo kolesa. Tako sem se odpravil – ne boste verjeli, kar s kolesom, v Prebold na prvo letošnjo SKIKE tekmo. Organizirala sta jo ŠZ Prebold in Skike klub Slovenija. Na tej prireditvi, ki je bolj družabnega in promocijskega duha, se je zbrala pisana druščina. Proga je bila dolga 6km v dveh krogih, da je bilo bolj zanimivo pa je poskrbel zelo močan veter ter 800m slabe makadamske ceste. Sam sem ubral bolj kolesarsko taktiko in izkoristil zavetrje tekmovalca pred mano. Tako sem lahko prihranil dovolj moči za zaključni finiš. Moram priznati, da sem z nastopom kar zadovoljen, še posebej če pogledam podatke iz merilca srčnega utripa.

    Sedaj si bom vzel 2 dni stran od kolesa, nato sledi en daljši trening, spet kak dan regeneracije, zatem pa 12h dobrodelno kolesarjenje v Ajdovščini. Se vidimo!

  • V dobrih rokah.

    Z gotovostjo lahko rečem, da priprave na preizkušnjo kot je DOS-Extreme, že rahlo presegajo meje športne rekreacije. Na kolo ne sedeš več le ob lepem vremenu, kadar si dobro razpoložen, ko imaš čas, ko so noge spočite… Gre že za čisto pravi trening, nekateri si ga načrtujemo sami, drugi imajo trenerje, prav vsi pa se izjemno trudimo, da bi zastavljene cilje dosegli.  Izredno sem vesel, da mi pri pripravah na dirko pomaga Miha Peterlin (Kvantum nega telesa), sicer sodelavec ProTour ekipe MILRAM, odličen maser in poznavalec kolesarstva. Kaj naredijo roke, ki spravijo v “red” tudi najboljše poklicne kolesarje, se enostavno ne da opisati z besedami. Kadar Miha s ProTour karavano potuje po svetu, pa mi je v veliko pomoč elektrostimulator, ki mi ga je za čas priprav prijazno posodil. Omogoča mi hitrejšo regeneracijo ter pripravo na nove treninge. Pred tem nisem uporabljal elektrostimulacije, pa tudi na masaže nisem hodil. Moram reči, da je razlika očitna! Mojstra pa najdete tukaj!

  • Zanimiv konec tedna.

    Burja na primorskem je potihnila in trume kolesarjev so hitele nabirat novih kilometrov. Sam sem se podal v “tople kraje” že v petek in najprej obiskal podjetje Ekstundo, kjer je mojster Tomaž zamenjali vzmet v pestu E-hub. Odločil sem se za mehkejšo varijanto (št.3), ki se odlično obnese, glede na moj stil pedaliranja. Ves čas namreč ohranjam visoko frekvenco, med 90 in 115 vrtljaji na minuto. Malce sem tudi napasel oči na krasnih obročih, ki jih je pri njih mogoče dobiti 🙂 .

    Večer je bil pester, saj smo se v e-kavarni Pina v Kopru, zbrali kar štirje DOSovci. Many je imel predavanje o Naturatlonu in z veseljem smo mu prisluhnili. O čem smo se pogovarjali po predavanju, si verjetno lahko mislite! Naslednji dan sem se skupaj z Neviem Santinom in Markom Vidmarjem odpravil na skupni trening po Istri. Vmes nas je dohitel Jure Robič, vendar je imel “malce” hitrejši tempo, tako da je šel raje naprej. Kasneje se nam je pridružil še Sebastjan Nedoh in dan je minil kot bi trenil.

    No, danes sem še sam naredil lažji trening ter se v dolini Mirne dobil še z Bossom iz Bicikel.com-a, da je napravil nekaj fotografij. V eni izmed prihodnjih številk revije Bicikel, ki bo posvečena DOS-u, bo namreč tudi članek o prvem ležečem kolesarju na tej dirki.

    Tako, kljub temu da jo je vreme zagodlo, sem s tednom kar zadovoljen, trening plan sem zgrešil le za -32km kar tudi ni tako slabo! Sedaj pa v nove borbe.

  • Majice na poti.

    Kmalu bo mogoče dobiti tudi majice Ad-venture teama na DOS-RAS 2010. Na voljo bodo moške in ženske številke. Cena bo simbolična. Kmalu sporočim več, zaenkrat pa samo slika.

  • Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva – 12 urno dobrodelno kolesarjenje po občini Ajdovščina

    Andrej Zaman mi je sporočil naslednjo novico:
    Pod sloganom ”Pomagajmo otrokom do še lepšega otroštva” bo v soboto, 27. 3. 2010, ob 7.30, v Ajdovščini, začetek 12 urnega skupnega dobrodelnega kolesarskega treninga v organizaciji ŠD BIK.SI. Kolesarjenje bo potekalo po daljšem, 30 km dolgem krogu z okoli 370 višinskimi metri na krog, na relaciji OŠ Šturje (poleg Upravne enote Ajdovščina)-Izvir Hublja-Lokavec-Cesta-Dobravlje-Gojače-Črniče-Selo-Dobravlje-desno proti Velikim Žabljam-Male Žablje-ajdovska obvoznica-OŠ Šturje in krajšim krogom na relaciji, OŠ Šturje (poleg Upravne enote Ajdovščina)-Lokavec-Cesta-Dobravlje-Gojače-Črniče-Selo-Dobravlje-desno proti Velikim Žabljam-Male Žablje-ajdovska obvoznica-OŠ Šturje (ista relacija, vendar brez vzpona do izvira Hublja).

    Vsak sodelujoči bo prispeval 10 € in prepeljal neomejeno število krogov, treningu pa se lahko priključi že zjutraj ali kadarkoli tekom dneva. Zbrana sredstva bodo nakazana šolskemu skladu OŠ Šturje iz Ajdovščine in bodo namenjena socialno šibkejšim in ogroženim družinam, da se bodo lahko njihovi otroci s čim manj obremenjevanja družinskega proračuna udeleževali šole v naravi. Gre za kolesarjenje, a je poudarek predvsem na druženju in dobrodelnosti, ne pa na tekmovalnosti. Uporaba čelade in upoštevanje cestno prometnih predpisov bo obvezno. Tega treninga se lahko udeleži kdorkoli, lahko služi tudi kot priprava na Dirko okoli Slovenije, vsak pa lahko po lastni želji prevozi katerikoli krog ali kombinacijo obeh v smislu, da se jo udeleži čim več zainteresiranih kolesarjev. Mladoletni otroci se lahko tega treninga udeležijo le v spremstvu staršev. Dobrodelna sredstva bodo lahko prispevali tudi drugi prisotni, ki ne bodo kolesarili.

    Predvidoma bomo za en krog porabili 1 uro in 10 minut. Zbor udeležencev bo vsaj 15 minut pred startom vsakega kroga. Zaključek treninga bo med 19.30 in 20.00.

    V primeru res slabega vremena (močan naliv ali burja) bo ta trening prestavljen na kasnejši datum. Še več informacij dobite na 041 687 069 (Andrej).

    Ad-venture TEAM bo tam. Se vidimo!

  • Saj ni res, pa je!

    Naš pes uživa v trenutni situaciji, jaz malo manj. Izgleda, da se bomo morali kolesarji iz notranjosti Slovenije zopet zateči na primorsko. Toda kaj, ko tam lomi orkanska burja?

  • Na Lisco brez padala, le s pedali pri -18°C*.

    Že nekajkrat sem imel v načrtu “naskok” na posavsko kraljico, pa je vedno kaj vmes prišlo. Danes pa je le uspelo, po naporni borbi, moram reči. O vremenu raje nebi izgubljal besed, pa jih žal spet bom. Severovzhodnik, ki pošteno vleče že celih 5 dni res ni v pretirano pomoč. Še posebej pri temperaturah -5°C na vrhu. Za tiste, ki Lisce s kolesarske strani še ne poznate, navržem še osnovne podatke –  vzpon na Lisco (945m): 9,5km 700 v.m.  iz vasi Breg, največji naklon (baje) 24%. Moram priznati, da sem se kar namatral. Posebne preglavice sta mi povzročala pesek in led na cestišču, tako da je kolo prav lepo zdrsavalo v ključnih trenutkih. Med spustom tudi dvojne rokavice niso pomagale in precej hudo je zanohtalo, tako da sem se odmrznil šele v vaškem bifeju v Loki pri Zidanem Mostu.

    Pogoji za trening so res pasji, za naslednje dni pa se obeta samo še hujše. Že sem razmišljal o skoku v Istro, vendar kaj, ko tam ni pretirano boljše. Pri temperaturah okoli ničle pa so treningi daljši od 100 ali 120km, vsaj zame, že čista norost. Izgleda, da bo treba spet za kak čas na trenažer in fitnes.

    *Temperatura -18°C je ocena “wind chill” faktorja med spustom s hitrostjo 50km/h in sunkih vetra s 15m/s.

  • Novo, novejše, najnovejše.

    DOS se približuje in vse več se dogaja! Nastal je tudi naslednji izdelek izpod rok Tjaše Majdič, mlade, nadarjene arhitektke in oblikovalke. Spremljal nas bo na tej dirki vseh dirk. Več ne bom komentiral, ker ni kaj dodati.

    Tjaša, najlepša hvala!

  • Presenečenje!

    Danes me je ob prihodu domov čakalo prijetno presenečenje. Alexander Meier iz Kolna, proizvajalec ležečih koles, mi je poslal dva nova, precej lažja dela za moje nizko dirkalno kolo. S tem bom kolo “shujšal” za skoraj pol kilograma, ter pridobil več prostora za verigo, ki pri tem tipu ležečega kolesa teče mimo prednje gume.

    Res lepa Alexandrova gesta, zato se mu tukaj javno zahvaljujem. Upam, da bo v bodoče povečal proizvodnjo koles, ki bodo tako dostopna širšemu krogu kolesarjev. Sam sem z njegovim kolesom prevozil že več kot 15000km brez vsakršnih težav, kar zagotovo priča o kvaliteti izdelave.

  • E-hub na testu.

    Že lansko sezono sem s tem izumom podjetja Ekstundo d.o.o. napravil okoli 1400km doma in na potovanju po Škotski. Sicer še nimam narejenih meritev, ki bi potrdile povečanje hitrosti, sem pa opazil, da s tem pestom večkrat ostanem v višji prestavi kot običajno in to pri nespremenjeni kadenci. Bolj kot to, mi je všeč nedvomno pozitiven učinek na kolena. Pri ležečih kolesih so obremenitve na kolena nekoliko večje, saj se lahko med pritiskanjem na pedala s hrbtom dobro upremo v naslonjalo. Škodljive preobremenitve nastanejo še posebej takrat ko smo utrujeni, ali med vzpenjanjem v strme klance, ko kadenca pade pod 80 obratov na minuto. Trenutno imam na testu pesto z “rdečo” vzmetjo, kmalu pa bom preizkusil še nekoliko tršo varijanto, ter se potem odločil katerega bom uporabljal tudi na dirki. Ker uporabljam dve popolnoma različni ležeči kolesi, eno je namenjeno vzponom, drugo bolj ravninskim delom, bosta najbrž v poštev prišla oba modela. Še posebej zanimiva je kombinacija e-hub pesta s Sliviom, ki se že sam po sebi odlično obnese med vožnjo v klanec.

    Dejstvo, da že večina ultramaratonskih kolesarjev uporablja E-HUB pesta, govori samo zase.


  • II. srečanje Ad-venture TEAMa.

    Kako hitro čas beži potrjuje tudi dejstvo, da se je Ad-venture TEAM zopet zbral na mesečnem “sestanku”. Tokrat smo SKIKE in SPEEDMINTON zamenjali za pohodno opremo ter ležeči tricikel. Dan je zopet minil v odlični družbi, gibanju, sproščenem pogovoru ter kovanju načrtov za Dirko. Vesel sem, da sta se nam tokrat pridružila tudi Blaž Krstič, prekaljeni ultramaratonski kolesar, ter Peter Osterveršnik iz udobnoposvetu.si, kateremu prav tako ne manjka kolesarskih izkušenj.

    Filmček z Blaževega nastopa na DOSu si poglejte spodaj:

    Družno smo se tako povzpeli na Kal (956m), ki se vzpenja nad mojim domačim krajem in na čigar cestah sem naredil svoje prve kolesarske kilometre. Orkanski veter nas je pregnal v toplo kočo, kjer so nas pogostili s prenekaterimi dobrotami. Pot v dolino smo zavoljo ostrega vetra malo prikrojili-Blaž je osedlal ležeči tricikl, s katerim se je neustrašno spustil v dolino, ostali pa smo mu sledili v Petrovem avtomobilu. V Hrastniku smo še ostali preizkusili to čudo na treh kolesih in se prepričali o njegovem udobju. Padla je tudi domislica, da bi s takim triciklom na DOSu zares lahko vozil tudi med spanjem. Le nekakšno “daljinsko upravljanje” bi morali imeti spremljevalci v avtomobilu, da nebi zavil s poti 🙂

    Nekaj podob z današnjega dne najdete v galeriji: