“S tistega konca vedno gre se do konca in konec koncev se ponoči casino online ne spi,
se še spomniš od lani? – “ne še iti ,ostani!” – motno rdeče oči.
…
S tistega kraja vsak se vrne spet,
včasih tja pride tudi Bog sedet,
v tistih krajih so sumljivo dolge noči.”
Posodi mi jürja
Da ne bo samo Aleksič pisal in ohranjal stran pri življenju, bom še sam dodal nekaj besed. Zadnji vikend smo se Poli, Mojca (oba naša člana), Papi in moja malenkost odpravili na frikanje v Istro. Prvi dan smo se po že tako poznem štartu iz Ljubljane morali na Vrhniki obrniti, ker sem jaz pozabil plezalni pas (se vidi da že skoraj leto nisem plezal; no razen na naši stenci).
Odpravili smo se v plezališče nad Limskim kanalom. Sonce, morje, brezvetrje …. uživancija na kvadrat. Ko so se začeli oglašati želodčki smo se odpravili na pizzo in pir, pa pol še na pir (k… pa taki športniki) v Rovinj od tam pa na plažo pod plezališče v Rovinju, kjer smo po še enem radlerču “začorili” pod vedrim nebom. Zjutraj, po fruštku na plaži pri celih 4 st.C, smo splezali cca. 10 smeri. Vreme nam ni bilo čisto pisano na kožo, saj se je z morja privalila megla in veter, tako da smo imeli takoimenovane “strašne razmere”. Vseeno smo se imeli luštno; itak :). Ko smo se odpravljali domov, me je Poli povabil na ledno plezarijo v slap Strannerbach v Maltatal (AUT).
Tako smo naslednji dan (k da ne bi imel že dovolj) Poli, Mojca in jaz odpravili na pot. Ob 9h smo pričeli z plezanjem. Ledu je bilo sicer dovolj, le moker je bil zaradi visokih temperatur. Po štirih urah plezanja smo prišli na vrh 550 metrov dolgega slapu. Sledil je dolg, pet urni sestop z “abzajli”. Kdor zadevo pozna, ve, da je zadeva zelo zamudna, sploh če naletiš na počasne naveze pred teboj in če ti ob vsakem spustu šprica umazana voda v “gobec” od prepite vrvi; hudo, a ne. Po uspešno zaključeni plezariji in doolgi vožnji do doma pa nov “šok”. Aleks bi šel na 150 km dolgo kolesarsko turo, jaz siromak pa nisem bil na kolesu od lanskega septembra.
Ker obljuba dela dolg, smo jo danes pičili še na kolo. Kje smo se vozili? Hja, pojma nimam. Vem da je bil asfalt, pa da smo šli čez Šentjernej, mimo Šmarjeških toplic in Novega Mesta, pa skozi Mirno peč in nazaj v Trebnje od koder smo tudi štartali. Ker so se me malo usmilili, smo naredili “samo” 105 km. Če se vam zdi to malo, vaša stvar, moja tazadnja ni takega mnenja. Vreme smo imeli krasno pomladansko, sicer na določenih mestih je bila cesta celo malo pomrznjena, a nič ne de. Zadevo smo uspešno izpeljali do konca. Sledila je še analiza ture in načrtov v prihodnje ob pizzi in piru (a že spet). Aja, kolesarila sva z Aleksičem, pridružila sta se nama tudi Slavko in Matej (starejša mladinca, slovenske brevet lige) in kasneje še Bojan ?, kateri še hitreje govori kot kolesari.
Torej, se dogaja. Upam, da v bodoče tudi s še kakšnim članom AD-VENTURE.SI več.
Pozdrav,
Mare.
Tako je! Še 100x gremo spat in letošnja Dirka okoli Slovenije bo tu! Do takrat se je pametno naspati, kajti zopet nas čaka nekaj dni brez spanca 🙂
Ob taki “okrogli” številki, se spodobi, da nekaj zapišem o naših pripravah in trenutni situaciji v kateri se nahaja ekipa in moja malenkost.
Kot ste lahko zasledili na teh straneh, so se priprave pričele že v novembru lani, saj sem se letos odločil nekaj več časa nameniti treningu moči in ostalim aerobnim dejavnostim v naravi. Med slednjimi bi izpostavil tek in tek na smučeh. Seveda sedaj vedno več časa posvečam kolesarskim treningom. V januarju sem tako na cesti prekolesaril dobrih 600km, kar nekaj ur pa je bilo tudi “kolesarjenja na mestu” torej na trenažerju. Razdalja, ki se bo v prihajajočih mesecih podvojila, nato pa potrojila. Februar in marec bosta še minila v samostojnih pripravah, april pa že kroji koledar brevetov ter ostalih kolesarskih prireditev, ki se jih bomo z ekipo udeležili (12h dobrodelno kolesarjenje Ajdovščine).
Kako pa nam gre organizacijsko? Ekipa je takorekoč že zbrana, trdno jedro ostaja, nekaj pa je tudi novih, energičnih članov! Osnova za uspeh je torej tu! Z ekipo se tudi redno sestajamo oz. udeležujemo različnih aktivnosti, tako da postajamo res pravi tim.
Glavni sponzor projekta – Udobnoposvetu.si, je tudi letos priskočil na pomoč! V prihodnjih dneh več o njegovem prispevku, ki je z eno besedo impresiven. Sodelovanje so potrdili tudi nekateri drugi lanski sponzorji, med drugim Kolesarski center Jani Brajkovič in Sound Project-ozvočenje.
Še nekaj je novega, vendar ne smem vsega izdati! Porodila se je ideja o dobrodelni akciji,v kateri bomo lahko sodelovali vsi! Res, kmalu več tudi o tem!
Aleksej
Del AD-venture teama se je udeležil prireditve ŠKD Notranjc z najavo ultramartonske dirke DOS Extreme 2011. Organizator je del večera posvetil preminulemu Juretu Robiču, ki smo se ga spomnili ob fotografijah, zvočnih in video posnetkih. Eno je gotovo-takih ne delajo več! Jureta so posthumno imenovali za častnega člana ŠKD Notranjc, plaketo je v njegovem imenu prevzel brat Marko Robič.
Na DOS-u 2011 se sicer obeta nekaj novosti. Letos bodo nastopile tudi dvojice in sicer moški, ženski in mešani pari. Zaenkrat teh prijav ni tako dosti, kot s(m)o sprva pričakovali, mogoče pa se kandidati še opogumljajo in hkrati pridno trenirajo. Naslednja novost je prolog, kjer bo vsak tekmovalec vozil kronometer in tako določil svojo štartno številko in začetni zaostanek za vodilnim. Organizator je pripravil še Pokal Jureta Robiča-nagrado za kolesarja, ki bo najhitreje prevozil vzpon na Vršič in dirko DOS Extrem tudi uspešno končal.
Obetajo se še nekatere spremembe trase, omeniti velja “obvoz” zaradi uničene ceste na Predmejo. Čaka nas precej razgibana cesta čez Čepovan. Naslednja bistvena sprememba bo med Šoštanjem in Dravogradom, kjer bo pot namesto čez Mislinjo zavila proti Črni na Koroškem (dolg vzpon prek 1000m nadmorske višine) in se stari trasi priključila v Dravogradu. Skupna dolžina dirke bo morda malce krajša kot lani, bi pa rekel da še bolj hribovita!
Lahko rečem, da sem se na prireditvi počutil, kot na srečanju dobrih prijateljev. Skorajda vsak z vsakim je želel spregovoriti nekaj besed, tako da je bilo kar premalo časa za vse debate. Bomo že nadoknadili!
Višje, hitreje, močneje, dlje – vse do cilja.
AD-TEAM gre na DOS 2011! Ste z nami?
Predsednik me je pooblastil, da napišem nekaj besed o današnjem AD-VENTURE eventu. Pa naj se izpolni njegova želja. Bilo je nekako takole.
Začelo se je na zbornem mestu v Ljubljani, kjer sem izvedel, da se naš blaganjik Vasja, današnjih aktivnosti ne bo udeležil. Takoj smo se soglasno dogovorili, da tej nepokorščini sledi “disciplinski ukrep” za katerega bo poskrbela Jana; hehehe. Ko sva z Aleksejem prispela v vas Kamnje sva bila zelo presenečena nad množično udeležbo in srčnostjo organizatorjev. Najprej je štartala Jana na 6000 m., to pomeni, da je tekla tri divje kroge čez drn in strn. Kot se za našo vrlo članico spodobi, je s časom 29:12 pritekla na 1.mesto v ženski članski kategoriji. Čestitke Jani; bravo.
Sledil je štart na 8000 m., se pravi štirih krogov. Z Aleksejem sva se pogumno spustila v dir s sotrpini, a kaj kmalu ugotovila, da njim burja nekako bolj pomaga kot nama, zato sva ubrala svoj tempo in po 38 minutah in 50 sekundah zasopla prispela v cilj. Za naju o uvrstitvi ne bom nič povedal, ker ni nič za povedati, razen mogoče to, da sva bila zelo zadovoljna, da je vsega konec.
Po krajšem druženju z prijaznimi domačini smo zapustili Kamnje in se odpeljali v Vitovlje. Od tam smo se peš odpravili do balvanov, kjer smo uživali ob plezanju. Pri plezanju smo se veliko nasmejali, saj smo poleg plezalskih uporabili kar nekaj akrobatskih trikov, ki so pripomogli k uspešno dokončanim smerem.
Ob mraku smo prispeli nazaj do avtomobila in se odpeljali do Janine vasi Skrilje. Tam smo bili odlično postreženi z joto in “prascem”, vse skupaj pa zalili z vrhunskim vinom iz kleti Janinega očeta – to je kapljica, vam rečem.
Torej za nami je res prijeten dan. Upam, da se bomo naslednjega eventa udeležili v še večjem številu in še bolj uživali. Čao.
Mare
Pred leti, ko sem vozil še svoje prvo ležeče kolo, je nastal ta potopis. Zanimivo je prebirati, kaj si nekoč zapisal, pa čeprav tega še ni tako dolgo. Morda pa koga pritegne k branju v teh zimskih dneh, saj vsebuje mnogo sonca in poletne vročinebatman combo c4.
Komentarji zaželjeni, še posebej tistih, ki se v tem besedilu prepoznate! Imam še nekaj podobnih potopisov na zalogi, zima bo dolga… 🙂
Ne, nismo poniknili, le “trenažni proces” se je začel zares 🙂
Kakšno je stanje? Mati narava nas je obdarila z dobrim tednom predčasne pomladi. Seveda situacija ni ostala neizkoriščena! Tako sem sredi zime v lahkotni opravi izpolnil celoten plan kolesarskega treninga-brez vožnje na obalo. Preteklo nedeljo sem se tako udeležil nove kolesarske runde, ki bo od zdaj naprej potekala v Trebnjem in okolici. Krivci za njen začetek prihajajo iz kolesarskega kluba Tempo.
Zadnje štiri dni sem preživel na Pokljuki, oziroma “nordijskem raju” bi se lahko reklo. Morda se štiri ure teka dnevno ne zdijo prav nič “rajske”, ampak je bila čista uživancija! Ko po tem “uživaškem matranju” večer zaključiš v vroči finski savni, ni temu kaj dodati! Savna preverjeno pospešuje regeneracijo telesa, zato jo bom poskušal večkrat obiskati po napornih treningih.
Javno lahko naznanim, da že pričakujemo novo kolo za letošnjo sezono. Prispelo bo zdaj zdaj. Upal bi si trditi, da boljšega trenutno ni, vsaj po tem kar se da prebrati in slišati o tem. Kolo bo kar 3kg lažje kot prejšnje, prav ste prebrali-razliko se meri v kilogramih! Da bo ta francoski lepotec kmalu vozil po slovenskih cestah gre zahvala podjetju Udobnoposvetu.si , ki je tudi glavni sponzor v tej sezoni.
Kaj pa sedaj? Zopet bo potrebne nekaj iznajdljivosti, pa tudi kolesarjenja na trenažerju, saj nas je ponovno obiskala tetka Zima! V nedeljo nas čaka kros-udeležili se ga bomo z ekipo. Več sledi!
Člani ŠD Ad-venture.si smo se v nedeljo 9.januarja udeležili tradicionalnega vzpona “Peš na Pohorje”, ki letos poteka že četrto leto. Gre za sklop rekreativnih pohodov oz. tekov, ki potekajo v zimskem času vsako nedeljo, organizator pa je Sri Chinmoy Marathon Team-podružnica v Sloveniji.
Na progi dolgi dobre 3 kilometre se tekači in pohodniki spoprimejo s 700 višinskimi metri vzpona! Strmina je mestoma resnično huda, saj nas pot vodi po smučišču navzgor!
To nedeljo so bili po mnenju izkušenejših pogoji še posebej zahtevni, saj je zaradi visokih temperatur podlaga zelo mehka in blatna. O snegu seveda ne duha, ne sluha 🙂
Prvi letošnji športni izlet je torej uspel, prisotni pa izjemno zadovoljni! V tem pokalu bo do srede februarja na sporedu še 5 takih vzponov in zagotovo še pridemo-najbrž v še večjem številu!
Tekli in uživali smo: Jana (4. mesto v kat.!!! in izžbrebana za nagradno pico! 🙂 ), Janja, Mare, Vasja, Peter in Aleksej (15.mesto absolutno). Teka se je sicer udeležilo 150 neustrašnih.
